Ko je leta 1862 Mongkut, kralj Siama, kot se je tedaj imenovala Tajska, na svoj dvor kot učiteljico povabil enigmatično Angležinjo Anno Leonowens, si ni mogel misliti, da bo njuno srečanje desetletja pozneje navdihnilo literarno uspešnico in broadwajsko predstavo, ki bo nato zaživela še na filmskem platnu. Med najuspešnejše filme izpred 70 let se namreč uvršča tudi muzikal Kralj in jaz (The King and I), ki je leta 1956 obveljal za eno boljših stvaritev Hollywooda. Film, v katerem sta glavni vlogi odigrala Yul Brynner in Deborah Kerr, je navdušil zlasti ameriške gledalce in kritike, ki so mu namenili tudi devet oskarjevskih nominacij. S petimi zlatimi kipci nagrajen muzikal drugod po svetu ni naletel na tako topel sprejem – zlasti ne na Tajskem, kjer je še danes prepovedan.
Učiteljičina domišljija
Siam, kot se je do leta 1949 imenovalo kraljestvo, ki ga danes poznamo pod imenom Kraljevina Tajska, je bil sredi 19. stoletja ena redkih držav jugovzhodne Azije, ki se je izognila grabežljivosti evropskih kolonizatorjev. Ozemlja na zahodu (današnji Mjanmar) in jugu (današnja Malezija) so bila namreč pod nadzorom britanskega imperija, na vzhodu pa so Indokino (današnji Vietnam, Laos in Kambodža) obvladovali Francozi.
Siam je kot vmesno ozemlje med dvema imperijema pod vodstvom kralja Mongkuta skušal ohraniti neodvisnost z diplomatskimi sporazumi, odpiranjem trgovine in postopnim sprejemanjem zahodnega znanja, tehnologije in načina življenja. Prav v luči modernizacije je kralj na dvor povabil Anno Leonowens (1831–1915), angleško vdovo, ki se je poprej ukvarjala s poučevanjem otrok v Singapurju. Njena naloga je bila množico kraljevih otrok učiti angleščino in jim približati evropsko zgodovino, geografijo in kulturo. Mongkut je namreč verjel, da bo poznavanje Zahoda njegovim naslednikom pomagalo razumeti sile, ki so vse odločneje posegale v politiko jugovzhodne Azije.
![AROUND THE WORLD IN 80 DAYS [US 1956] Date: 1956,Image: 43048905, License: Rights-managed, Restrictions:, Model Release: no / Foto: Rights Managed Profimedia](/media/2026/09/17/871541/Wide-profimedia-0043048905-400.webp?1791975740)
Anna na dvor ni prinesla le knjig in učnih pripomočkov, temveč tudi lastna prepričanja o vrednotah, »pravilnem« načinu življenja in tem, kaj pomeni biti civiliziran. Po šestih letih službovanja na siamskem dvoru jo je pot vodila v New York, kjer je o svoji tajski dogodivščini napisala knjigo, ki je v javnosti požela veliko zanimanja. Bila je namreč senzacionalistično napisana in prežeta z duhom britanske večvrednosti, poleg tega pa v dobršni meri izmišljena. Poznavalci so pozneje številne njene navedbe postavili pod vprašaj in opozorili, da se marsikaj enostavno ni moglo zgoditi tako, kot se je »spominjala« Leonowensova.
Zahodnjaške vrednote
Ta s precejšnjo mero domišljije začinjena pripoved je več desetletij kasneje navdihnila ameriško pisateljico Margaret Landon k pisanju romana Anna in kralj Siama (1944). Avtorica je osnovni zgodbi dodala še več domišljijskih elementov, med drugim tudi ljubezensko zgodbo, kar je še dodatno pripomoglo k priljubljenosti knjige. V središču pripovedi je prihod Anne Leonowens na dvor kralja Mongkuta, kjer naj bi njegove številne otroke poučevala angleščino in jih seznanila z zahodnimi običaji. Toda med neomajno učiteljico in trmastim vladarjem se kmalu vname spor. Anna nasprotuje njegovemu avtoritarnemu ravnanju in podrejenemu položaju žensk, kralj pa ni pripravljen dopustiti, da bi mu tujka narekovala, kako naj vlada. V literarizirani pripovedi se njuna nesoglasja prepletajo z vse večjo medsebojno naklonjenostjo, kar ni bilo osnovano na zgodovinskih dejstvih.
Zelo vprašljiva je tudi zgodba mlade Tuptim, ene od članic kraljevega harema, ki je zaljubljena v drugega moškega in si želi pobegniti z njim. Ko njuna skrivna ljubezen pride na dan, se Anna postavi na stran mladenke, s čimer še poglobi spor s kraljem. Pisateljica je zgodbi namenila spodbuden konec: oblast po smrti Mongkuta prevzame njegov sin Chulalongkorn, ki je ponotranjil veliko vrednot svoje učiteljice Anne. Zavzame se za spremembe, med drugim za odpravo suženjstva in večjo enakopravnost, s čimer uresniči nekatere zamisli, ki jih je zagovarjala Anna.
Uspeh na Broadwayu
Roman o angleški guvernanti, ki siamski dvor poučuje o morali, bontonu in civiliziranosti, je že pet let pozneje zaživel kot predstava na znamenitem Broadwayu. Izjemno uspešna uprizoritev, v kateri je siamskega kralja Mongkuta igral Yul Brynner, je doživela več kot 1200 ponovitev. Ko so se v zgodnjih petdesetih letih začeli resni pogovori o snemanju filma, si je bilo zato nemogoče predstavljati, da bi Mongkuta igral kdo drug kot Brynner.
Igralec z izjemno pestro življenjsko zgodbo, ki se je začela v Vladivostoku, je ponudbo takoj sprejel, nekoliko dlje pa je trajalo iskanje igralke, ki bi se vživela v Anno. V izvirni broadwajski uprizoritvi jo je igrala Gertrude Lawrence, ki pa je leta 1952 umrla za rakom. Na koncu je vlogo dobila Deborah Kerr, ker se je zanjo zavzel Brynner, čeprav njene pevske sposobnosti niso povsem dosegale pričakovanj filmske ekipe. Zagato so rešili tako, da so za petje najeli izkušeno sopranistko Marni Nixon, ki je zakulisno sodelovala tudi pri več drugih hollywoodskih produkcijah. Čeprav je bilo takšno nadomeščanje tedaj precej običajno, večina gledalcev zanj ni vedela. Nixonova je morala v svojo zadolžitev vložiti veliko truda, saj ni bilo dovolj, da je zgolj odpela svoje pesmi, morala je tudi natančno posnemati način izražanja Deborah Kerr, da so prehodi med govorom in pesmijo delovali čim bolj naravno.
Užaljeni Tajci
Glasba muzikala Kralj in jaz je delo dvojca Rodgers-Hammerstein, ki sta ga sestavljala Richard Rodgers in Oscar Hammerstein II., sicer avtorja glasbe nekaterih največjih uspešnic zlate dobe muzikala. Med njune stvaritve se denimo uvršča tudi glasba iz Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, 1965). Muzikali so bili v ZDA v tistem času izjemno priljubljeni, nekoliko slabše pa so se odrezali v tujini. Razlog gre pripisati predvsem težavnejši sinhronizaciji, saj je težko zagotoviti, da pesmi v prevodu ohranijo ritem, rimo in pomen izvirnika. Kljub temu je Kralj in jaz dosegel tudi mednarodno občinstvo. Na Tajskem je denimo naletel na ostro nasprotovanje zaradi načina, kako je kralj Mongkut prikazan kot muhast in prismuknjen vladar, ki ga šele civilizirana Evropejka nauči lepih manir. Film je na Tajskem še danes prepovedan.
Ameriška akademija filmskih znanosti in umetnosti mu je namenila devet oskarjevskih nominacij in ga nato na slavnostni podelitvi petkrat razglasila za prejemnika oskarja – za glavno moško vlogo, glasbo, kostumografijo, zvok in scenografijo. Za dva oskarja je bila nominirana tudi poznejša filmska priredba iste zgodbe, v kateri sta leta 1999 zaigrala Jodie Foster in Chow Yun Fat. Tudi ta film je na Tajskem prepovedan.
