Ena je prišla na TV Slovenija, druga se je poslovila. V obeh primerih gre za dobrodošli izvirni slovenski nadaljevanki. Po koncu Trezorja so se z drugo sezono ob sobotah in nedeljah vrnili junaki precej priljubljene družinske nadaljevanke Takšno je življenje. V Veliko vas so se priselili novi prebivalci, avtorji pa so poskrbeli tudi za nove zgodbe in zaplete. Drugo sezono je ustvarila preverjena scenaristična ekipa Jani Virk, Barbara Daljavec in Nejc Gazvoda ter režiserja Dominik Mencej in Blaž Završnik.

Nadaljevanka Trezor v petih delih, ki smo jo gledali ob nedeljah zvečer, pa je bila tako rekoč 3 v 1, kriminalka, psihološki triler in drama. Navdihnil jo je razvpiti rop nekdanje SKB banke leta 2005 v središču Ljubljane, ki se je v zgodovino zapisal kot doslej največji bančni rop v Sloveniji in vse do danes še ni do konca pojasnjen.

Medtem ko policija v nadaljevanki išče odgovore na vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo, se začne razkrivati precej večja in bolj zapletena zgodba. Rop bančnega trezorja je le vrh ledene gore, v ozadju dogajanja pa se prepletajo koruptivni interesi politike in kapitala, pri čemer največjo ceno plačujejo ljudje na robu sistema – ljudje, kot je varnostnica Sonja.

Izkušeni režiser Matevž Luzar, ki ima za seboj že kar nekaj televizijskih serij (med drugim Jezero, Leninov park in Dolino rož), je ustvaril vizualno privlačno in vznemirljivo pripoved. Gledalci smo v njej lahko našli kar precej vzporednic iz naše stvarnosti, predvsem pa smo do konca ugibali, kako se bo vse skupaj razpletlo.

Vsekakor smo dobili izdelek na visoki produkcijski ravni, ki se lahko primerja s podobnimi serijami v evropskem okolju. Na drugi strani so nekateri kritiki seriji – podobno kot že nadaljevanki Jezero – zamerili recikliranje žanrskih klišejev, pri čemer so bili nekateri liki dobesedno prepisani iz ameriških kriminalk oziroma detektivk.

Kot je videti iz nekaterih pripomb, je nekaj gledalcev kljub nedvoumnim napovedim imelo težave z razumevanjem, ali gre za dokumentarec o resničnem ropu ali za namišljeno zgodbo. Spet drugi so omenjali dolge kadre in za slovenski film precej značilna mašila v obliki nepomembnih dejanj, ki vzamejo veliko časa od vsakokratnega približno petdesetminutnega nadaljevanja. Bolj ali manj vsi pa smo zaznali, da je bil tokrat zvok v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi nadaljevankami (denimo Jezero) tak, kot mora biti. 

Priporočamo