Vse se je začelo s šolskim krožkom Štiri tačke, za katerega je bilo toliko zanimanja, da je Nataša Bešter otroke razdelila kar v pet skupin. Sledila je radijska oddaja na Radiu Kranj, nato pa televizijske Štiri tačke, ki so postale zaščitni znak družinske produkcije. Nataša in Dino Bešter letos praznujeta 30 let Agencije Dino, v okviru katere sta ustvarila tudi oddaje Znani in zanimivi, Razgibanica, Kako kuhajo znani Slovenci, ZA zdravje ter z viktorjem nagrajeno Avanturo z Ano in Taijijem. Za zaslonom pa so zgodbe, ki jih gledalci niso videli.
Ob 30-letnici vajine televizijske produkcije se gotovo radi spominjate začetkov. Ste si predstavljali, da bodo Štiri tačke tako dolgo na sporedu?
Niti v sanjah. Še danes se spomnim prvega snemalnega dne, kako zelo sem se ga veselila. Nobene treme nisem imela. Za zadnji prispevek prve oddaje, na takrat novi TV3, sem izbrala morskega leva v živalskem vrtu in ga hranila, kar je bila moja dolgoletna želja. Takoj sem postala voditeljica, urednica, scenaristka in producentka. Dobila sem snemalca, vse drugo je bilo v mojih rokah. Za vsako oddajo sem morala posebej pridobiti sponzorje, ki so pokrili stroške in honorarje. Uspelo mi je takrat in mi uspeva še danes. Najbolj pa smo ponosni, da v vseh teh letih ni odpadla niti ena sama oddaja.
Skoraj 15 let ste bili učiteljica, potem pa sta z Dinom pustila redni službi in se podala v televizijske vode. Ste bili vedno tako pogumni?
Vedno sem bila pogumna in vedno sem si rekla, da mi bo uspelo. To, da sva z Dinom pustila dve redni službi in šla na televizijo, je bilo res pogumno dejanje. Vsi najini prijatelji in moj oče, ki je bil ravnatelj na drugi šoli, so se držali za glavo. Ampak midva sva verjela, da nama bo uspelo.
In Dino se je moral snemanja šele naučiti. Kako se spominjate njegovega prvega samostojnega snemanja?
Na Rogli so nas čakali vlečni psi. Bil je mrzel zimski dan. Posneti smo morali tudi promocijo hotela, skratka, pred nami sta bila dva zahtevna snemalna dneva. Ko bi morali na pot, televizijskega snemalca ni bilo. Dino je bil takrat še asistent, saj se je snemanja šele učil. Pa sva sklenila, da greva sama. Dino je nosil težko kamero in stojalo po smučišču in progi, po kateri so tekli vlečni psi. Prsti so mu skoraj zmrznili, a sva uspešno prebila led. Od takrat je zame najboljši snemalec.
Med snemanji Štirih tačk ste srečali ogromno ljudi. Katero vam je ostalo v najlepšem spominu?
Prav posebno mesto v naših srcih ima srečanje z dr. Janezom Drnovškom. Za stoto oddajo smo ga obiskali na njegovem domu, Ana pa je z njim naredila intervju. Tako smo mu bili všeč, da so nas nekaj dni pozneje poklicali iz njegovega urada in povedali, da bi nas predsednik rad obiskal. Z mastifom Brodiejem sta prišla k nam in ostala nekaj ur. Naša bernka Tisa in Brodie sta si bila takoj všeč, zato smo se veliko smejali. Drnovšek, ki je veljal za zadržanega človeka, se je na našem vrtu večkrat glasno nasmejal. Pokazal je tudi svojo nežno plat, ko je Brodieju brisal gobček in poslušal, ali mu zaradi tekanja s Tiso srček ne bije prehitro. Pozneje nas je še večkrat povabil na pomembne dogodke. Še danes hranimo njegove novoletne voščilnice.
Snemanje z živalmi pa najbrž ni vedno tako prijetno. Kdaj vas je bilo najbolj strah?
Nekoč smo snemali med dvajsetimi velikimi nemškimi dogami. Nekaj se jih je med lovljenjem žoge sprlo in začele so renčati. Mi pa smo bili vendarle tujci med njimi, zato je postalo malo nevarno. Počasi smo se umaknili za ograjo in si šele tam upali zadihati. Neprijetno je bilo tudi, ko je imela hči Ana okoli vratu pet metrov dolgega pitona in z njim snemala pogovor v manjši sobi, v kateri je imel lastnik še dva velika pitona. Samo čakala sem, da bomo čim prej odšli.
Zakaj menite, da so Štiri tačke po toliko letih še vedno tako priljubljene?
Mislim, da gledalci čutijo, da smo pristni. Da je v naši družini doma veliko ljubezni, tudi do živali, in da tako, kot učimo in svetujemo, sami tudi živimo. Brez pretvarjanja in blefiranja. Vedno smo bili majhna ekipa z velikim srcem. S svojimi akcijami smo pomagali tudi zapuščenim živalim. Veliko nam pomeni, ko gledalci povedo, da je bilo njihovo otroštvo lepše zaradi Štirih tačk. Ko so se poslovile naše psičke, smo jim posvetili oddaje in mnogi gledalci so žalovali skupaj z nami.
Danes sta maskoti oddaje Hana in Loti. Kako se obneseta pred kamero?
Največ smeha in tudi dela je, ko doma na vrtu snemamo napovednike. Hano in Loti zmoti kakšen ptiček ali šum in treba je začeti znova. Hana se včasih uleže na hrbet, zadrema in celo zasmrči, jaz pa se začnem smejati. Takrat se vidi Dinova potrpežljivost. Na sprehodih ljudje včasih najprej prepoznajo Hano in Loti iz Štirih tačk, šele potem pozdravijo mene. Obe sta veliki ljubljenki gledalcev.
Ob vseh oddajah ste bili tudi učiteljica in mama. Kako ste zmogli takšen tempo?
Ko gledam nazaj, še sama ne vem, kako sem vse zmogla. Takrat sem tudi izgorela, ampak v tistih časih zaradi tega ni bilo bolniške. Spomnim se, da sem se po snemanju oddaje 3 × 3 doma samo sesedla in zjokala, ker nisem mogla več niti zaspati. Poleg šole sem delala na radiu, vodila prireditve, z Dinom sva odprla manjšo trgovinico Ana, skrbela za vrt in najino hčerko. Ker sva skupno življenje začela z minusom, sva morala poprijeti za vsako delo. Rada sem delala, ampak dan ima samo 24 ur.
Ana je odraščala ob vajinih snemanjih, danes pa imata z Dinom že dva vnuka. Kakšni so vaši skupni trenutki?
David in Dan sta zdaj že najstnika. Rada prideta na kosilo in še vedno rada pomagata dediju na vrtu, tudi pri izkopavanju krompirja. Pri pripravi kosila pa pomagata obema. Ko sta bila majhna, sta krompir s traktorčkom vozila v garažo. Skupaj radi hodimo v naravo, imamo pa tudi veliko lepih spominov na izlete v hribe in na morje, tek na smučeh, petje in peko piškotov. Še danes pravita, da babi Nataša kuha najbolje, dedi Dino pa je njen najboljši pomočnik. Vsako leto z dedijem Dinom krasita tudi smreko pred hišo. Nekoč je bila majhna, danes pa zanjo potrebujejo največjo lestev.
Ali po več kot 500 oddajah že razmišljata, kdo bo nekoč nadaljeval Štiri tačke?
Nekaj oddaj bo zagotovo še, ampak počasi jih bomo predali nekomu, ki bo nadaljeval naše delo. Ana je bila dolgo del naše ekipe, pozneje pa je našla drugo poslanstvo. Vnuka sta še premajhna, da bi nadaljevala delo. Bomo pa poskrbeli, da bodo naše tačke živele naprej. Z vsem, kar smo ustvarili, smo lahko zadovoljni in ponosni.
Je ostala še kakšna neuresničena želja?
Pravzaprav nikoli nisem imela posebnih želja. Zgradila sva si hišo z velikim ograjenim vrtom, kjer je za nas pravi raj. Ne potrebujem dolgih potovanj, Maldivov, jahte in biserov, da mi je lepo. Vse, kar me dela srečno, imam. Moja edina želja je, da bi nam zdravje dobro služilo.
