»A si videl, da je un odstopil?« je s stopnic vprašala mila soproga.
Tisti »un« je bil poslanec Resnice, saj menda veste.
Moram reči, da mi to ni bilo preveč všeč. Jaz sem, to ste že brali, tako rekoč medijski človek. Na neki način sem domala skoraj vse življenje duhal tiskarsko črnilo, da o novicah niti ne razlagam. Na, zdaj pa mi pride žena in v kuhinjo sporoči, kaj je novega!
Ko sva še služila ljubi kruhek, je bila mila soproga od jutra do popoldneva v veliki zdravstveni ustanovi. O kadrovskih premikih jo je v glavnem zanimalo le to, da tu in tam politika odžaga glavnega direktorja ali šefe klinike, o vsem drugem žitju in bitju v domovini, svetu in širše sem ji zvečer povedal jaz. Kdo pa drug? Zdaj pa jo, ko je upokojena, zanima vse.
Ne vem, ali bi me kdo podprl, ampak razmišljal sem, da bi našim vrlim poslancem predlagal kakšen nov referendum. Recimo, vprašali bi ljudstvo takole: »Ste za to, da ženam upokojenih nekdanjih novinarjev prepovemo uporabljati pametne telefone?«
Ha, a nisem dober? Morda se vam prvi hip zazdi, da je predlog malce prismuknjen, toda saj navsezadnje ne bi bil prvi takšen.
Bom razložil bolj po korakih.
Recimo, slavni minister, znan po »ožini« med Ravbarkomando in Razdrtim, je predlagal referendum o prepovedi burk. Hm. Burke. Ste že kdaj katero videli?
To je, če niste dosti hodili po tujem svetu, oblačilo nekaterih muslimanskih žensk. Od pet do glave so v črnem, kukajo pa le skozi gosto mrežico. Nekatere imajo celo odprtino za oči, a temu se reče nikab. Uf.
Midva sva takšne reve videvala v Carigradu. Na neki mednarodni konferenci sva prenočila v imenitnem hotelu, po katerem so švigale tudi ženke arabskih bogatašev. Vse okoli njih je dišalo, največ jih je imelo le naglavne rute. Tem pravijo hidžab. Nekaj mlajših je bilo tako bogato naličenih, kot bi jih lišpali kje v najdražjem ljubljanskem salonu. Zanimivo!
-
Ste že slišali tole staro šalo: pride na urad možakar po neke listine in se predstavi. »Jaz sem gospod Jernej. Brez iks.«
Uradnik ga nekaj časa gleda, zapiše ime in ga previdno opomni: »Gospod, ampak, saj pri vašem imenu in priimku ni nobenega iksa. Se pravi x.«
»Pa saj sem vam rekel!« skoraj užaljeno reče naš gospod … Morda bi črko x za vsak primer kar prepovedal?
No, podobno nastajajo tudi naši referendumi! Skoraj tako kot oni 11. oktobra o »socialnih lenuhih«. Takšne bi morala država nekako nagnati na delo. Čeprav to že počne, le da menda premalo odločno.
V času kampanje je ena od udeleženk v nekem spletnem klepetu zapisala kratico DKD. Vse so se čudile, kaj naj bi pomenila.
Jaz to poznam. Pri Nedeljskem dnevniku smo imeli veliko sodelavcev. Eden od najbolj prisrčnih in duhovitih je bil Rado Bordon. Zelo ugleden pisatelj, prevajalec, pesnik in še kaj. Rodil se je v Trstu, v Ljubljani dokončal pravo ter ruski jezik s književnostjo. Kot protifašista so ga pred vojno in med njo večkrat zaprli, pridružil pa se je nato partizanom. Po vojni je bil novinar, urednik, dramaturg. Nekaj časa tudi upravnik in urednik celjske Mohorjeve družbe.
Toda nam je povedal tudi to, česar biografije ne zaznajo. Zaradi neke pustne šale si je nakopal na glavo Udbo. Dobil je tudi kazen: DKD. Družbeno koristno delo. Nesebično je moral pomagati graditi Litostroj!
Nekoč nas je takole zabaval. »No, a se še kdo od vas lahko pohvali, da ima potrdilo o tem, da je družbeno koristen?« In pokazal izkaznico s pečatom DKD …
Če bi bil gospod Rado še živ, bi nam gotovo prinesel kakšen aforizem na račun naših referendumov.
Morda tudi o katerem, ki šele pride. Nemara pa celo o čvekavih in družbeno nekoristnih politikih?
Ampak saj zato imamo pravzaprav volitve. Tega nikar ne pozabite!
