Za nama je nežno zazvončkljalo.
Obrnil sem se. Fantek in punčka s čelado sta potrpežljivo čakala, da se bosta sprehajalca, torej midva, malce odmaknila, da bosta lahko odkolesarila naprej. Hm, kar po pločniku?
»Bolje, kot da se vozita po cesti, kjer divjajo razni motoristi in drugi divjaki,« je ocenila žena. Seveda. Tam mimo jezera, kjer je vedno veliko ljudi, so prometni modrijani postavili tablo, ki dovoljuje 70 kilometrov na uro. Hura, ravno dovolj, da do cerkve znorijo »do deske«.
Dobro, zgodbica ni povsem nova. Novo je bilo tole:
»Hvalaaa!« sta začebljala oba kolesarčka. Hvala? A to še obstaja?
Ja, tak'le 'mamo tu v naši zasanjani vasici. Otroci in odrasli pozdravljajo, čeprav si nismo ravno vsi na ti. Ljubljančani in drugi obiskovalci samo gledajo v luft. Ali pa v druge sprehajalce. Lani so tam doli v prestolnici spraševali turiste, ali jih morda kaj moti pri nas.
»Ja,« je rekla gospa iz Amerike, »ne vem, zakaj ljudje toliko buljijo v druge, ki jim pridejo nasproti?«
Jasno, to je sindrom malega mesta. V New Yorku nihče ne gleda v množico, ki se drenja po širokih pločnikih. Čemu pa bi? Tam jih je osem milijonov, menda ne boš gledal, ali morda koga poznaš.
V Ljubljani so sprehajalci bolj na preži. Si kar predstavljam: »Mimi, a ni tisti tam iz poptevejeve Kmetije?« »Ma neee, bolj je podoben onemu ministru, kako se že piše?«
Ko smo pred pol stoletja pohajkovali po ameriškem milijonskem mestu, sem sopotnikoma ves vzhičen oznanil, da sem nekega tipa srečal že trikrat zapored. »Možakarja, ki je na vogalu pri našem hotelu prodajal hrenovke!«
Sta rekla, da nimam nobene prave domišljije …
-
Zdaj jo imam. In poznam na tisoče zgodbic. Tudi takšne, podobne tisti, ki sem jo opisal v uvodu.
Nekega dne sem hodil po Ljubljani, ko je za menoj nekdo rekel, naj se umaknem. In sem se res. Pa ni bilo prav. Zdaj se je tisti kar zadrl: »A ne moreš paziti, kje hodiš, stari?«
Že sem se hotel opravičiti, ko sem zagledal, da se name pravzaprav dere – kolesar. Pa ko bi bil vsaj tiho in bi pohlevno slalomiral po pločniku, če se mu že ljubi drenjati med pešci, ne pa da se še krega …
Eh, pri nas nihče ničesar ne spoštuje, velikokrat slišimo. Ne znakov, ne države, ne prepovedi telefoniranja med vožnjo, ne mladi starejših in ne »fosili« mularije. Še policajev Slovenci ne cenijo, bi rekel, saj skoraj ne mine dan, da ne bi katerega natepli. V državi, kjer celo policijo klofutajo, res vera malce peša, bi rekli pesniško …
Malo je kriva že zgodovina. Imeli smo sistem, ki ni prav nič cenil prejšnjih časov. Partija ni spoštovala drugače mislečih, oni pa ne partije, čeprav je bila oblast. Vse je bilo naše, pa smo o samoupravljanju kovali šaljive dovtipe; zdaj, ko je prišel kapitalizem, smo pa jezni in bi se najraje pregriznili. Novopečenih lastnikov se sicer bojimo, ampak jih ne spoštujemo. Tako kot se njim fino in nespoštljivo žvižga, če je bilo to, kar je zdaj njihovo, prej naša skupna lastnina.
Prav. Pravijo, da bo trajalo še eno ali dve generaciji. A za prvo silo, dokler se drug drugega ne navadimo in ne vzgojimo, bi pomagalo vsaj, ko bi tisto, kar napišemo na table in v zakone, kdo kontroliral.
-
Pa drugače? Politika?
»Meni še nikoli nihče ni rekel žal besede,« je pred dnevi priznal znani »vplivnež«, ki mu mediji nadvse radi prisluhnejo. »Čeprav vem, da so drugačnega mišljenja kot jaz.«
Verjamem mu. Mož je duhovit, a tudi zelo spoštljiv. Velik pozitivec, bi rekli.
»Ljudje v resnici niso tako sprti, kot radi govorimo,« je pripovedoval drugi sogovornik. »Ločujejo nas kvečjemu politiki. In mediji.«
Tisto cingljanje na začetku mi kar ne gre iz glave. Morda pa imamo vseeno še nekaj upanja …
