Z milo soprogo sva vozila proti naši vasici. Obupano sem strmel v okence, kjer piše, koliko tisti hip porabi avto. Ves svet varčuje, meni pa motor golta nafto, kot bi ravnokar priganjal kombajn.
Nenadoma je za menoj začelo nekaj bliskati. Potem je mimo zdrvela huda mrcina. Znamke avta raje ne povem, ker bi lahko kdo mislil, češ da imam kaj zoper beemvejevce.
»Si ga videl?« je zavpila žena. »Peljal je vsaj sto na uro ali pa še več. Takega bi morali takoj kaznovati!«
Vidite, tako je v naši družinici. Jaz se ukvarjam s praktičnimi rečmi in koristmi, soproga pa skrbi za red in mir. Ter za pravico.
Vprašal sem jo, kdo naj bi tistega tipa kaznoval.
»Ja, policaji!«
»Kje pa si nazadnje videla kakšnega? Menda nazadnje pred leti, ko so tod dirkali kolesarji in so skrbeli za … Kaj že?«
-
Zadnjič sva se peljala skozi Črno vas. To je pravo asfaltno čudo. Mesili so ga kar nekaj let. Do njega iz naših krajev priropotamo po razdrapani cesti in se nato nekaj kilometrov delamo, kot da smo v predmestju New Yorka. Policajev ni, razen tistih cestnih. Imajo pa celo dva radarja. Oba našminkana. »Oči« imata premazane z belo barvo. Recimo, da ne vidita ne mene, ki vozim po predpisih, ne nepridipravov, ki drvijo mimo naju.
»Take bi morali strogo kaznovati!« je komentirala žena.
Kdo pa, sem jo vprašal, nemara ležeči policaji?
Če bi bil jaz ljubljanski župan, bi tja pod slepe radarje parkiral redarja z mobilnim radarjem. To bi bil hec!
Na, zdaj sem pa jaz izpadel malce naiven. Kaj ni lepše čemeti kje pod košato lipo? Prav na koncu sosednje vasice se vsake toliko časa pojavi kakšen redar. Nekaj metrov pred tablo, na kateri piše, da je konec naselja in ni več omejitve. Zvito! Vse je po predpisih, samo malce trapasto je. Ali pa tudi ne. Kdor je pozabil, kaj pomeni mali fiat pod lipo, se mimogrede spozabi in prehitro pritisne na plin.
Spomnim se, kako smo se nekoč vozili po hrvaški Istri, ko še ni bilo avtoceste. Kot polžki smo lezli proti naši mili domovini. Ja, pa redoljubni Nemci in Avstrijci tudi. So se pač naučili, da hrvaški policajci z radarji strogo prežijo skoraj za vsakim ovinkom. Mene so s »provido«, torej kamero v avtu, tolikokrat zasačili, kot bi o meni snemali dokumentarni film!
No, kako pa potem, ko smo prišli do Slovenije? I, kako: vsa nemško govoreča druščina se je zapodila po cesti, kot da so na reliju. Zakaj? Ker so vedeli, da pri nas vse do Karavank ne bodo videli nobenega loparčka!
Ja, tako je to s pravno državo. Ko smo poslušali naše predvolilne čvekedrače, so imeli vsi polna usta vladavine prava. To moramo, to bomo in tako naprej. Kako pa? In s kom ali s čim?
Večkrat se spomnim pisatelja (sicer sodnika) Frana Milčinskega. Pisal je duhovit podlistek o Fridolinu Žolni in se bridko šalil na račun predvojne kraljevine.
Neke noči sta Žolna in državni poverjenik po črni temi tavala iz gostilne, brodila po kravjekih ter se pridušala nad neredom. In je državni funkcionar napisal odlok (v originalu »naredbo«), da se mora omenjeno cesto čim prej osvetliti. A se ni nič zgodilo. Poverjenik se je razjezil in v Uradnem listu objavil še dva odloka ter zapretil s hudo kaznijo, če bo cesta še vedno v temi. Zaman. Vse je ostalo tako, kot je bilo.
-
Kaj pa ljudstvo? Takšno je, kakršno nam zraste. Ni ne slabše ne boljše od voditeljev in »učiteljev«, ki si jih izbere. Recimo.
Nekoč je v zelo častivredni ustanovi, tako pravi poučna anekdota, podrejeni potrkal pri predstojniku in mu zaupal, da je grešil.
»A te je kdo videl?« je zaskrbljeno vprašal šef.
»Ne,« je odgovoril grešnik.
Potem sta se sproščeno zmenila za pokoro.
Ej, do pravne države je še zelo daleč. Če ne verjamete, se ozrite naokoli!
