Če ste se kdaj po poletni nevihti sprehajali po slovenskih visokogorskih poteh, ste ga morda že srečali. Planinski ali črni močerad je s svojim popolnoma črnim, bleščečim telesom in počasnimi, premišljenimi gibi pravi simbol alpske divjine. Zaradi edinstvenosti in ogroženosti mu je nemški medij Bild nedavno posvetil obsežno reportažo in ga izpostavil kot eno ključnih »živali leta«, okoli katere se bije bitka za ohranitev biotske raznovrstnosti.
A zgodba ni optimistična. Planinski močerad, ki prebiva izključno v Alpah in na Balkanu – pri nas predvsem v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah – se sooča z eksistencialno grožnjo. Zaradi podnebnih sprememb njegov dom nepreklicno izginja.
Ekstremne vremenske spremembe krčijo življenjski prostor
Planinski močerad je biološki fenomen. V nasprotju z večino dvoživk ne potrebuje vodnih teles za odlaganje jajčec, saj je živoroden. V ostrih visokogorskih pogojih brejost samice traja celo od dve do štiri leta, preden skoti enega ali dva popolnoma razvita mladiča. Ta izjemna evolucijska prilagoditev pa je hkrati njegova največja šibkost v svetu, ki se prehitro segreva.
Kot poroča Bild, so vse toplejše in bolj zelene zime brez snežne odeje ter dolga, sušna poletja za to dvoživko smrtonosni. Močeradi dihajo in absorbirajo vlago tudi skozi kožo, zato za preživetje nujno potrebujejo vlažna, hladna in senčna mikrookolja.
»Planinski močerad je skozi tisočletja razvil popolno prilagoditev na ostro, hladno alpsko podnebje. Proti hitrosti trenutnega segrevanja ozračja pa nima nobenih možnosti. Območja, kjer je nekoč uspeval, se izsušujejo z neverjetno hitrostjo,« je za nemški časnik pojasnil dr. Johannes Fiedler, biolog in raziskovalec alpskih ekosistemov. »Žival se nima kam umakniti. Lahko se pomika le še višje v gore, a na določeni točki ji bo zmanjkalo nadmorske višine.«
Dvoživke kot kanarčki v rudniku
Usoda planinskega močerada ni zgolj problem ene živalske vrste, temveč deluje kot opozorilni sistem za celoten ekosistem. V ekologiji takšnim vrstam pravimo »indikatorske vrste«.
Predstavnica mednarodne okoljevarstvene organizacije za zaščito Alp je situacijo slikovito opisala: »Dvoživke so za našo naravo to, kar so bili nekoč kanarčki za rudarje v premogovnikih. Ko začnejo izginjati za vlago in temperaturo občutljive vrste, kot je planinski močerad, vemo, da je celoten sistem v resni nevarnosti. Njegov propad pomeni, da se ruši prehranjevalna veriga in da so ogroženi naši najpomembnejši vodni viri v gorah.«
Tudi v Sloveniji strokovnjaki že vrsto let opozarjajo na podobne trende. Zmanjševanje števila deževnih dni poleti in izginjanje visokogorskih barij ter vlažnih travnikov pomeni, da se slovenska populacija planinskega močerada vedno bolj fragmentira in krči.
