Plesiozavri, veliki morski plazilci z dolgim vratom, ki jih pogosto opisujejo kot prazgodovinske morske pošasti, so se po lovu morda približali obali, da bi izbljuvali lupine in druge trde neprebavljive ostanke plena. Raziskava, objavljena v reviji Geological Magazine, temelji na več kot 20 fosiliziranih skupkih izbljuvkov. Te je paleontolog Dirk Knaust našel na območju, ki je bilo nekoč plitvo morje v rečni delti približno 50 kilometrov od današnje norveške obale.
Znanstveniki že dolgo domnevajo, da so plesiozavri s spuščenimi glavami pobirali školjke in druge organizme z morskega dna. Ker jih z zobmi niso zmogli zdrobiti, naj bi želodec trde dele hrane stisnil v kepice, te pa so živali nato izbljuvale. Podobno vedenje poznamo pri današnjih sovah, ki izbljuvajo neprebavljene kosti in dlako plena.
Knaust meni, da je našel fosilne dokaze za takšno vedenje. Velikost najdenih skupkov je segala od oreha do manga, vsebovali pa so ostanke školjk in drugega trdega plena.
Po obroku proti obali
Školjke, ki so jih našli v ostankih, so za preživetje potrebovale razmeroma stalno slanost odprtega morja, v nekdanji delti, kjer so ostanke našli, pa je bila slanost vode precej bolj spremenljiva zaradi stalnega dotoka sladke vode. Knaust je zato sklenil, da plesiozavri plena niso zaužili v delti, ampak v globljem morju in se nato približali obali, da bi izbljuvali neprebavljive ostanke.
»Plesiozavri so se morda približali obali, da bi po lovu počivali ali spali, in verjetno so takrat tudi izbljuvali ostanke,« je dejal Knaust. V nasprotju s tjulnji in krokodili, ki se lahko izvlečejo na kopno, pa so zaradi svoje velikosti in telesne zgradbe »verjetno ostali v vodi«.
Raziskovalec je moral pri določanju povzročitelja fosiliziranih kep izločiti tudi druge možne kandidate, med njimi ribe, morske pse in krokodile. Velikost skupkov ter kombinacija ostankov trdoživih oziroma lupinastih živali se po njegovih ugotovitvah najbolj ujemata s prehrano kriptoklididnih plesiozavrov.
Prehranjevanje pred milijoni let
Plesiozavri so bili dolgi od štiri do osem metrov in so živeli od srednje jure do zgodnje krede, približno med 174 in 100,5 milijona let pred sedanjostjo. Skupina plesiozavrov je bila izjemno uspešna: po podatkih raziskave je preživela več kot 140 milijonov let in več množičnih izumrtij, njene fosile pa so našli po vsem svetu.
Knaust domneva, da se je podobno vedenje lahko pojavljalo tudi na drugih starodavnih obalah. »Plesiozaver je tako fascinantna žival. Še veliko se lahko naučimo, če pregledamo, kaj so izumrle živali izbljuvale po večerji,« je dejal.
