Pred 216 leti, 7. oktobra 1810, se je v Podlogu pri Velikih Laščah rodil Martin Hočevar, eden pomembnejših slovenskih podjetnikov in mecenskih osebnosti 19. stoletja. Umrl je 17. aprila 1886 v Krškem, brez otrok. Iz skromnih začetkov se je povzpel med najpremožnejše in politično najspretnejše ljudi svojega časa. Za habsburško obdobje je bilo to izjemno, saj je v poslovnem svetu uspel brez plemiškega porekla in v razmeroma kratkem času.
Obiskoval je osnovno šolo v Ljubljani, nato pa pomagal očetu, ki se je ukvarjal s prekupčevanjem konj, predvsem na območju Laškega. Med letoma 1836 in 1840 je skupaj z bratom Janezom služil pri ljubljanskem Virantu, prvem zakupniku užitninskega davka na Kranjskem. Brata sta se nato sama lotila zakupništva in začela po večjih krajih prevzemati pobiranje užitninskega davka. Prav ta dejavnost je bila pomemben temelj njunega premoženja.
Gostilna, pošta, vinogradi
Leta 1840 se je Martin Hočevar kot samostojni zakupnik naselil v Krškem. Tam je odprl gostilno, jo vodil do leta 1847, leto prej je prevzel tudi pošto in jo upravljal do leta 1872. Ker je imel vinograde, se je ukvarjal tudi s trgovanjem vina in najemal vinograde, med drugim je za 18 let vzel v najem posestvo Straža pri Čatežu. A njegovo najpomembnejše področje dela je ostajalo zakupništvo užitninskega davka; leta 1868 ga je na primer skupaj z Josipom Gorupom, še enim poslovnežem, prevzel tudi v Gradcu.
Ukvarjal se je tudi z gradbeništvom in očitno dobival najpomembnejše projekte tistega časa, med drugim zidarska dela pri regulaciji Save, sodeloval je pri gradnji železnic. To je bil čas industrializacije in modernizacije, ko so se gradile železniške povezave in nova prometna infrastruktura, ko je cvetela trgovina. Hočevar pa je vedno vedel, kam donosno in pravi čas vložiti svoj kapital. Vedno je bil korak pred drugimi.
Šolstvo v Krškem
Toda postavil je pomemben pogoj: meščanska šola naj bo nemški učni zavod, pouk na ljudski šoli pa naj bo urejen tako, da bodo učenci lahko nadaljevali šolanje na srednjih šolah z nemškim učnim jezikom. Za obstoj nemške meščanske šole je nato ustanovil sklad v višini 30.000 goldinarjev. Če bi šola kdaj prenehala biti nemška, naj bi se sredstva razdelila učencem, ki bi obiskovali enakovredno nemško šolo zunaj Kranjske.
Ko so šolo slavnostno odprli, je bil tam tudi takratni minister Karl von Stremayr. Zagotavljal je, da učenci zaradi nemškega učnega jezika ne bodo odtujeni od svojega maternega jezika, saj naj bi se v šoli gojila tudi slovenščina. Vendar je moral prvi ravnatelj Ivan Lapajne pouk slovenščine uvesti na lastno odgovornost. Meščanska šola je jeseni 1878 začela delovati z dvanajstimi učenci.
Simpatizer nemškega tabora
Če se je Hočevar v odnosu do svojih someščanov izkazal kot velik mecen, je imel precej drugačen odnos do narodnega vprašanja. Bil je sicer med ustanovnimi člani Slovenske matice, a se je pozneje politično približal nemškemu taboru. Po letu 1870 je njegova hiša v Krškem postala zbirališče predstavnikov kranjske nemške stranke. Med njegovimi gosti so bili Auerspergi, Karel Dežman, Schaffer, Schrey, Suppan in Vesteneck. Bil je tudi član ljubljanske filharmonije, Kazine in podružnice Schulvereina.
Kot poslanec nemške napredne stranke je med letoma 1873 in 1879 zastopal dolenjska mesta in trge v državnem zboru na Dunaju, med letoma 1877 in 1883 pa je bil član kranjskega deželnega zbora. V parlamentarnem življenju sicer ni bil posebej dejaven in je bil pogosto na dopustu. Prav njegova politična usmeritev pa je bila razlog za ostro kritiko njegove osebnosti v delu slovenskega tiska. Toda Hočevarjeva življenjska zgodba je bolj zapletena od preproste oznake »nemškutarja«, trdijo danes zgodovinarji. Res je zahteval nemško ozračje v meščanski šoli, a je hkrati ogromna sredstva namenjal šolstvu, revežem, cerkvi in drugim javnim ustanovam na Slovenskem.
Hočevarjeva Josipina
Njegova soproga Josipina Hočevar je ob njem igrala zelo pomembno vlogo. Rodila se je v premožni radovljiški družini Mulej. Njeni starši so imeli gostilno, trgovino s špecerijskim blagom, milarno in tovarno sukna. Po šolanju v Kranju in pri nunah v Škofji Loki je pomagala staršem, nato pa se je leta 1842 poročila z Martinom Hočevarjem. Tudi sama je bila dobrotnica – skupaj z možem sta donirala ogromne vsote takratnih goldinarjev v krško in slovensko šolstvo nasploh –, predvsem pa je bila sposobna podjetnica. Po moževi smrti je njegovo premoženje še obogatila ter ga večino že za časa svojega življenja razdelila.
Bila je podpornica šolstva in cerkve, financirala je šolsko kuhinjo in zasebno dekliško šolo, svojo hišo v Radovljici pa je namenila za stanovanja učiteljev ter za učence ustanovila še poseben podporni sklad. V Ljubljani denimo je ustanovila Jozefinum, zavetišče za onemogle služkinje.
»Hočevarjeva« šolska stavba v Krškem še vedno obstaja. Po ukinitvi meščanske šole leta 1945 je bila namenjena drugim izobraževalnim ustanovam, v njej so bili tudi dijaki srednje tehniške šole, danes pa sta tam fakulteti Univerze v Mariboru. Martin Hočevar je bil torej izjemno uspešen podjetnik in širokogruden mecen, a tudi politično precej kontroverzen Slovenec. Raziskava Inštituta za novejšo zgodovino ga prav zato obravnava kot primer habsburškega podjetnika z »vmesno identiteto«.
