Ena največjih umetnic v zgodovini, operna diva sopranistka Maria Callas, je umrla 16. septembra, pri komaj 53 letih, sama v pariškem stanovanju na Avenue Georges Mandel 36, v 16. okrožju. Tja se je umaknila po koncu svoje velike operne kariere in zadnja leta živela odmaknjeno od odrskih žarometov. Osamila se je in živela ob poslušanju glasbe, v glavnem posnetkov svojih nastopov. Mediji so poročali, da je bil vzrok smrti srčni napad. Toda ali je res umrla zaradi težav s srcem? Obdukcije namreč ni bilo, njeno telo pa so zelo hitro kremirali.
Vse to je bil veter na mlin različnim teorijam zarote, ki so se kmalu razplamtele. Je jemala preveč pomirjeval? Je naredila celo samomor? Medicinski raziskovalci so pozneje njeno dolgoletno telesno in glasovno propadanje povezovali z dermatomiozitisom, redko degenerativno boleznijo, ki prizadene mišice in druga tkiva. Ampak tudi tega ni bilo mogoče dokazati. Tudi na uradni spletni strani Callasove danes pravijo, da natančnega vzroka smrti niso nikoli dokončno ugotovili.
Pevka z dramsko igro
Maria Anna Sofia Cecilia Kalogeropoulou se je rodila 2. decembra 1923 v New Yorku, v grški priseljenski družini. Bila je Američanka grškega rodu, a svojo umetniško kariero je izgradila predvsem v Grčiji in Italiji. Peti je začela pri osmih letih, ko sta se leta 1937 z materjo preselili v Grčijo. Pozneje je študirala na konservatoriju v Atenah, njena učiteljica je bila slovita španska sopranistka Elvira de Hidalgo. Na profesionalni oder je Callas prvič stopila pri petnajstih letih.
Ni bila samo »lepa sopranistka z velikim glasom«, kot so jo označevali kritiki, temveč je bila tudi odlična igralka. Bila je ena prvih, ki je znala operno petje povezati z igro, psihologijo lika in dramskim izrazom. V takratnem opernem svetu niso (še) kaj dosti dali na zunanjo podobo pevk; marsikatere so bile celo zelo obilne in na odru povsem statične. Nekako se je celo menilo, da večji volumen telesa da tudi večji volumen glasu (kar se je sčasoma seveda izkazalo, da ne drži).
Najbolje se je počutila v vlogi Norme v istoimenski operi Vincenza Bellinija, to je bila njena umetniška izkaznica (prvič jo je pela leta 1948 v Firencah, z njo je debitirala v Londonu, Chicagu in leta 1956 v Metropolitanski operi v New Yorku, nazadnje jo je pela v Parizu). Odlično je interpretirala tudi Tosco v istoimenski operi Giacoma Puccinija, Violeto v La traviati Giuseppeja Verdija ali Medejo v istoimenski operi Luigija Cherubinija. Te vloge je pela s tolikšno čustveno doživetostjo in jih podkrepila z liki tragičnih žensk, da so bili gledalci v dvoranah naravnost pretreseni.
Njena Norma je ženska, ki je ljubila, ljubosumno trpela, izdala lastna načela in na koncu žrtvovala sebe. Njena Violetta ni bila samo umirajoča kurtizana, ampak ženska, ki se je morala odpovedati ljubezni. V Tosci pa je bila ljubimka, umetnica in ženska, ki se je morala v le nekaj urah soočiti z izjemno izgubo.
Glas, ki ni bil »lep«
Če njen sopran razčlenimo muzikološko, pravzaprav ni bil popoln v klasičnem smislu. Se pravi ni imela tistega kristalno čistega, brezhibno gladkega, svilnatega soprana. Pravzaprav je bilo celo slišati določeno hrapavost in ostrino. Ampak ravno to jo je naredilo posebno, prepoznavno. Imela pa je izjemen glasovni obseg, znala je barvati temne in svetle tone, bila je sposobna izrazitih pianissimov, sploh pa je bilo v njenem glasu zaznati nenavadno dramatičnost. Callasova je pripadala tradiciji belcanta, blestela je v operah Rossinija, Bellinija in Donizettija, hkrati pa pela tudi Verdija, Puccinija, Wagnerja in druge skladatelje.
Posebno mesto v njeni karieri je imela operna hiša La Scala v Milanu. Tam je med letoma 1952 in 1958 doživela svoj največji umetniški vzpon. V samo šestih letih je nastopila v 157 predstavah, pogosto pred razprodanimi dvoranami. Najpogosteje je sodelovala z dirigentom Tulliem Serafinom, režiserjem Luchinom Viscontijem, dirigentom Carlom Mario Giulinijem, tenoristom Giuseppejem Di Stefanom ter z baritonistom Titom Gobbijem. Pridobila je vzdevek La Divina – Božanska. Imela pa je tudi svojo tekmico, še eno izjemno sopranistko Renato Tebaldi. Ta je imela idealen italijanski lirični oziroma lirico-spinto sopran, medtem ko Callasova ni vedno zvenela »lepo«.
Bogati ljubimec Onassis
Maria Callas je bila tudi ena prvih opernih umetnic, ki je postala medijsko razvpita javna osebnost. Imela je namreč zelo buren zakon z italijanskim industrialcem Giovannijem Battisto Meneghinijem, s katerim se je poročila leta 1949. Po desetih letih ga je zapustila in odšla z ljubimcem Aristotelom Onassisom, kontroverznim grškim milijonarjem in ladjarjem, ki je že bil močno na očeh javnosti. Njuno ljubezensko razmerje je bilo izjemno intenzivno in hkrati destruktivno. Sploh za Mario Callas, saj jo je leta 1968 Onassis zapustil in se poročil z Jacqueline Kennedy, vdovo ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.
Potem jo je začelo izdajati telo, ki je pevčev osrednji instrument. Najprej je zelo shujšala, nakar se ji je začel spreminjati še glas. Resne težave so se začele leta 1958. Začela je odpovedovati predstave in vse manj je nastopala. Leta 1965 je zaključila operno kariero. In to pri komaj 41 letih. Njen povsem zadnji javni nastop je bil 11. decembra 1974 v Saporu na Japonskem, ko je štela 51 let.
Menda si je želela, da bi njen pepel raztrosili po Egejskem morju, vendar njena želja ni bila takoj uresničena. Pogreb je bil 20. septembra 1977 v grški pravoslavni katedrali sv. Štefana v Parizu, udeležili so se ga njena sestra Jackie in mnogi ljudje iz kulturnega in družbenega sveta. Prisotna je bila tudi Grace Kelly, princesa Monaka. Po pogrebu so njeno telo kremirali na Père-Lachaise, žaro pa shranili v tamkajšnjem kolumbariju. Toda dve leti pozneje so žaro odprli, pepel pa vendarle na koncu raztresli po grškem morju, kot si je želela. V Père-Lachaise je danes samo še spominska plošča.
