Kdor je kdaj opazoval ptice, kako brez očitnega razloga krožijo po nebu, se spuščajo, dvigajo in znova obračajo, se je morda vprašal isto kot nizozemski vedenjski biolog Jorg Massen: ali to počnejo preprosto zato, ker je prijetno?
Massen se je o tem spraševal že kot otrok. Danes dela na Univerzi v Utrechtu in ima na voljo nekoliko boljša raziskovalna orodja, kot jih je imel takrat, ko je z nosom v zraku opazoval ptičje frčanje. Toda problem ostaja isti. Človeka lahko po teku vprašamo, ali se počuti bolje. Kakaduja težko. Zato je bilo treba najti drugačen način.
Vrata so odprta. Greš ali ostaneš?
Za poskus so bili skoraj idealni galahi (Eolophus roseicapilla), avstralski kakaduji z značilnim rožnatim oprsjem in sivimi krili. Raziskovalci so spremljali 17 ptic, ki živijo v nizozemskem ptičjem parku Avifauna. Tam imajo zanimiv privilegij. V določenih obdobjih leta se vrata njihovih voljer odprejo in ptice lahko sodelujejo pri letenju na prostem. Lahko – ni pa jim treba. Nihče jih ne preganja skozi vrata in za polet ne dobijo posebne nagrade. Če želijo ostati doma, lahko ostanejo. Prav ta možnost izbire je bila za znanstvenike izredno dragocena.
Kakaduji so glasovali s krili. Ko so dobili možnost poleteti, so se za to odločili skoraj v 100 odstotkih primerov. V raziskavi je izračunano povprečje znašalo kar 0,999. Težko bi rekli, da jim je letenje odveč. Toda to še vedno ne dokazuje, da so ob njem srečni. Tudi ljudje prostovoljno počnemo marsikaj, česar ne bi nujno opisali kot čisti užitek. Znanstveniki so zato kakaduje postavili pred nekakšen ptičji psihološki test.
Je kozarec napol poln ali napol prazen?
Pri ljudeh optimizem pogosto opisujemo z vprašanjem, ali vidimo kozarec kot napol poln ali napol prazen. Kakaduju takšna prispodoba seveda ne pomeni nič. Oreh pa mu. Ptice so najprej naučili, da določena kombinacija barv pomeni zelo dobro nagrado – košček oreha, druga pa manj privlačno nagrado – sončnično seme. Nato so jim pokazali dvoumne znake, nekje vmes med obema naučenima možnostma.
Vprašanje je bilo preprosto: bo ptica pri nejasnem znaku pričakovala boljši ali slabši izid? Takšne preizkuse, imenovane testi kognitivnega oziroma presojevalnega pristranskega odziva, znanstveniki uporabljajo pri proučevanju čustvenih stanj živali. Če žival ob dvoumni situaciji pogosteje pričakuje ugoden razplet, to raziskovalci opisujejo kot bolj »optimističen« kognitivni odziv.
En polet še ne naredi optimista
Rezultat ni bil tako preprost, kot bi se lepo podal v naslov. Po enem dnevu letenja kakaduji niso bili statistično značilno bolj optimistični kot na dan brez letenja. Razlika se je pokazala skozi čas.
Več zaporednih dni ko so ptice lahko letele, večja je bila verjetnost, da bodo pri najbolj dvoumnem preizkusu izbrale »optimistično« možnost. In obratno: več zaporednih dni ko niso imele možnosti prostega letenja, bolj se je tehtnica nagibala k »pesimističnemu« odzivu. Če to prevedemo iz znanstvenega jezika: en sam izlet pod nebo jim morda še ni polepšal sveta, več dni svobode pa očitno je nekaj spremenilo.
Kakadu, ki dvigne čop
Raziskovalci se niso zanašali samo na izbiro oreha in sončničnega semena. Opazovali so tudi vedenje ptic. Po letenju so kakaduji pogosteje dvigovali svoj značilni čop, več so se praskali in dlje iskali oziroma nabirali hrano. Vse tri razlike so bile statistično značilne.
Poskusili so še tretjo pot. Iz ptičjih iztrebkov so merili presnovke glukokortikoidnih hormonov, ki jih je mogoče uporabljati kot enega od fizioloških kazalnikov stresa. Tu letenje ni naredilo opazne razlike. Koncentracije se med dnevi z letenjem in brez njega niso statistično značilno razlikovale. In prav zato znanstveniki ne trdijo, da so dokazali, da je kakadu »srečen« na način, kot srečo doživlja človek. Pokazali pa so nekaj drugega: ptice se za letenje izrazito rade odločajo, po njem se del njihovega vedenja spremeni, daljša obdobja prostega letenja pa so povezana z bolj optimističnim odzivanjem na negotovost.
Zakaj bi ptica letela brez razloga?
Z evolucijskega vidika je letenje potratna reč. Zahteva energijo, posebno anatomijo in precejšen telesni napor. V naravi ima navadno jasen namen: pobegniti plenilcu, poiskati hrano, partnerja ali primeren kraj za počitek. Toda vsakdo, ki je gledal krokarje, galebe ali lastovke med vragolijami v zraku, pozna prizore, pri katerih namen ni tako očiten.
Massen je prav zato želel raziskati možnost, da je lahko letenje samo po sebi nagrajujoče. Rezultati galahov to možnost podpirajo, čeprav je ne dokazujejo dokončno. Raziskovalci opozarjajo tudi, da bi na bolj pozitivne odzive lahko vplivali drugi vidiki časa zunaj voljere, čeprav imajo ptice možnosti za iskanje hrane in druženje tudi v domačem prostoru.
Letenje ni samo prevoz
Raziskava ima tudi plat, ki je precej bolj praktična kot romantično vprašanje, ali ptica uživa pod oblaki. Če je možnost letenja pomembna za pozitivno čustveno stanje ptic, potem pri živalih v ujetništvu velikost kletke oziroma voljere ni zgolj vprašanje telesne kondicije. Gre lahko tudi za njihovo psihično dobrobit.
Avtorji zato menijo, da bi bilo treba podrobneje raziskati, koliko so ptice pripravljene »plačati« za možnost prostega letenja – denimo koliko truda bi vložile ali kateri drugi priljubljeni nagradi bi se bile pripravljene odreči, da bi lahko poletele. Tako bi lahko ugotovili, kako močna je ta potreba.
Za zdaj imamo odgovor sedemnajstih rožnatih kakadujev. Ko se vrata odprejo, skoraj vedno odletijo. Morda smo torej ljudje ves čas postavljali napačno vprašanje. Ne samo, zakaj ptice letijo, temveč tudi – zakaj bi ostale na tleh, če jim ni treba.
