Zjutraj vstanete, pojeste zajtrk in se vkrcate na leseno plovilo. Pred vami je neskončna modrina Tihega oceana. Nimate kompasa, zemljevida, satelitske navigacije ali vremenske napovedi. Ne veste, kdaj boste spet zagledali kopno, in če boste zgrešili cilj, vas lahko čaka še na tisoče kilometrov praznega morja. Zanašate se lahko samo na zvezde, veter, valove, ptice in znanje svojih prednikov. Bi si upali odpluti?
Pred približno tisoč leti so polinezijski pomorščaki morda začeli dan prav na tak način. Očitno so bili pri tem precej uspešnejši, kot bi si danes predstavljali. Nova znanstvena raziskava namreč nakazuje, da so bili predniki današnjih staroselskih Havajcev in prebivalcev Velikonočnega otoka del izjemne pomorske skupnosti, ki je premagovala razdalje, primerljive s potovanji čez celotne celine.
Raziskava je bila oktobra objavljena v ugledni znanstveni reviji Science, pripravila pa jo je mednarodna skupina raziskovalcev, med drugim z ameriških univerz Stanford in Kalifornijske univerze v San Diegu. O odkritju je poročala tiskovna agencija Reuters, pred dnevi pa je zgodbo podrobneje predstavila tudi ameriška revija Smithsonian Magazine.
Najbolj oddaljena, a najbližja sorodnika
Znanstveniki so analizirali genetske podatke 1050 prebivalcev Polinezije. Med njimi je bilo 317 staroselskih Havajcev in 12 prebivalcev Velikonočnega otoka, znanega tudi pod domačim imenom Rapa Nui. Rezultati so jih presenetili. Čeprav sta Havajsko otočje in Velikonočni otok med najbolj oddaljenimi naseljenimi območji Polinezije, so ugotovili, da sta njuni staroselski populaciji genetsko izjemno tesno povezani.
Raziskovalci so primerjali dolge odseke DNK, ki si jih ljudje delijo zaradi skupnih prednikov, in na tej podlagi rekonstruirali na tisoče družinskih dreves. V kar 61 odstotkih teh dreves sta se Havajsko otočje in Velikonočni otok pojavila kot najtesneje povezana para.
»Preverili smo na štiri različne načine, ker sprva tudi sami nismo mogli verjeti,« je za Reuters povedal antropolog Keolu Fox s Kalifornijske univerze v San Diegu, ki je sodeloval pri raziskavi.
Odkritje nakazuje, da so predniki obeh skupnosti izvirali iz iste skupine izjemno sposobnih pomorščakov, katere starejše korenine segajo na otočje Mangareva. Ena od razlag je, da so nekateri pomorščaki z območja Velikonočnega otoka nadaljevali pot proti Havajem, oddaljenim približno 7000 kilometrov. Vendar genetski podatki sami ne morejo dokazati natančne poti ali tega, ali so pot opravili brez postankov.
Zvezde namesto navigacije
Kako so lahko ljudje pred stoletji prepluli takšne razdalje? Polinezijski pomorščaki so razvili izjemno natančno poznavanje narave. Ponoči so se orientirali po zvezdah, podnevi pa so opazovali položaj sonca, smer vetra in gibanje valov. Izkušeni navigatorji so znali prepoznati tudi spremembe v oblakih, ki so lahko nakazovale bližino kopnega, ter spremljati ptice, ki se vračajo proti otokom.
Njihova plovila so bila prav tako občudovanja vredna. Pogosto so uporabljali velike dvojne kanuje, pri katerih sta bila dva trupa povezana v stabilno celoto. Takšna plovila so lahko prevažala ljudi, hrano, vodo, živali in rastline, potrebne za življenje na novem otoku. Med dragocenim tovorom so bili lahko taro, sladki krompir, banane in kokoši. Pomorščaki torej niso odhajali zgolj raziskovat neznanega sveta, temveč so se na nekaterih odpravah pripravljali tudi na ustanovitev novih naselij.
Polinezija obsega več kot tisoč otokov, raztresenih po ogromnem delu Tihega oceana. Njihova poselitev je bila eden največjih navigacijskih dosežkov v človeški zgodovini, toliko bolj osupljiv, ker je potekala stoletja pred prihodom evropskih raziskovalcev.
Skrivnost, zapisana v krvi
Raziskava pa ni pomembna samo za razumevanje zgodovine. Razkriva tudi nekaj, kar bi lahko pomagalo današnjim prebivalcem teh oddaljenih otokov. Ko je majhna skupina ljudi odplula na nov otok in tam ustanovila naselbino, je s seboj prinesla le del genetske raznolikosti prvotne skupnosti. Znanstveniki temu pravijo učinek ustanovitelja. Če se takšen proces večkrat ponovi, lahko nekatere sicer redke genske različice postanejo precej pogostejše.
Ugotovili so, da so bili ti učinki pri vzhodnopolinezijskih populacijah izjemno izraziti, celo več kot desetkrat močnejši kot pri nekaterih dobro raziskanih evropskih populacijah. Med drugim so odkrili določene redke genske različice, povezane s tveganji za bolezni oči in ledvic. Pri nekaterih preučevanih skupnostih so bile tako pogoste, da bi bilo po mnenju raziskovalcev smiselno razmisliti o prilagojenih programih genetskega presejanja.
Tako se je raziskava, ki se je začela kot iskanje odgovorov o davnih pomorskih potovanjih, dotaknila tudi sodobne medicine.
Veliki raziskovalci oceana
Danes na Velikonočnem otoku občudujemo predvsem mogočne kamnite kipe moai, na Havajih pa tropske plaže, vulkane in tradicionalni ples hula. Toda za temi podobami se skriva zgodovina ljudi, ki so ocean poznali bolje kot skoraj kdorkoli drug.
Niso imeli sodobne tehnologije, imeli pa so znanje, ki so ga generacije zbirale z opazovanjem narave in ga prenašale iz roda v rod. Svojih poti niso zapisovali v ladijske dnevnike. Niso imeli fotografij, ki bi dokazovale, kje so pristali. So pa svojim potomcem zapustili nekaj drugega: sledi, zapisane v njihovih genih.
