Nekdanjo skupno državo Jugoslavijo je sestavljalo šest republik in dve avtonomni pokrajini, posamezne republike pa so vodili izvršni odbori. Odboru Socialistične republike Slovenije je med letoma 1967 (po nekaterih podatkih 1968) in 1972 predsedoval Stane Kavčič. Dokler natanko na ta dan leta 1972 s tega mesta ni uradno odstopil. Slovensko vlado je vodil v obdobju, ki ga zgodovinarji povezujejo s poskusi liberalizacije in gospodarskih reform.
Kavčič, ki je bil tudi član Zveze komunistov Jugoslavije in Zveze komunistov Slovenije, je bil v odstop prisiljen. Očitno so bile njegove ideje za tisti čas preveč napredne; govoril je sicer o potrebnem razvoju gospodarstva, a se je s tem dotikal tudi političnega upravljanja tedanjega socialističnega sistema, kar pa predsedniku Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in vodji komunistov Josipu Brozu - Titu ni bilo všeč.
Kdo je bil Stane Kavčič
Stane Kavčič se je rodil 30. oktobra 1919 v Ljubljani (umrl je 27. marca 1987). Že pred drugo svetovno vojno je deloval v sindikatih, h komunistom pa je pristopil, ko se je vojna začela, in tam hitro napredoval. Med drugim je bil sekretar pokrajinskega komiteja Slovenske komunistične mladine, poslali so ga tudi v politično šolo v Sovjetsko zvezo. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941.
Po vojni je bil eden ključnih mož pri razvoju slovenskega komunističnega gibanja in povojne socialistične države, ves čas je zasedal tudi pomembne položaje v partijskih in državnih strukturah. Je pa zgodovinsko zanimiv, ker je imel že konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja zamisli o slovenski gospodarski in politični samostojnosti, torej še preden se je v Sloveniji dejansko začel proces demokratizacije v osemdesetih letih in osamosvajanja v devetdesetih.
Kavčič torej ni bil politični disident, ki bi se zoperstavljal tedanjemu enopartijskemu političnemu sistemu, ampak je bil del tega sistema. Nesoglasja so se torej začela znotraj komunistov, ker trda partijska linija ni bila naklonjena drugačnim predstavam o prihodnosti socialistične Slovenije in Jugoslavije.
Jugoslavija v šestdesetih
Ko se je Tito leta 1948 sprl s Stalinom, je Jugoslavija razvijala lastno različico socializma, zlasti je gradila na sistemu delavskega samoupravljanja. Podjetja naj bi dobivala več pristojnosti pri odločanju, gospodarstvo pa se je postopoma odmikalo od strogo centraliziranega planskega modela. Kljub temu so ostajala odprta nekatera vprašanja, recimo koliko naj o gospodarstvu odloča trg oziroma posamezna republika in koliko politični vrh, ali koliko sredstev lahko ostane posameznim republikam. Sploh za Slovenijo je bilo to zelo aktualno, saj je bila vsa leta med gospodarsko razvitejšimi deli Jugoslavije, zgradila si je tudi trdne gospodarske povezave z zahodnoevropskimi državami in državami na Bližnjem vzhodu.
Jugoslovanska gospodarska reforma iz leta 1965 naj bi okrepila tržne mehanizme, povečala učinkovitost podjetij in zmanjšala administracijo, a je to imelo nekakšen protiučinek – podjetja in republike so se začeli poglabljati v vprašanja konkurenčnosti, produktivnosti in razdelitve prihodkov, in nenadoma se je zdelo nesmiselno deliti dobiček z manj razvitimi predeli takratne države.
Sodobni zgodovinar Božo Repe je slovenski liberalizem šestdesetih let, ki ga je poosebljal prav Kavčič, obravnaval kot poseben reformni tok, ki pa je opozoril tudi na napetosti med gospodarsko modernizacijo, političnimi omejitvami in vprašanjem intelektualne svobode. Kavčič po njegovem ni bil zagovornik politične svobode v vseh pomenih, bil je tudi partijski veljak s svojo zgodovino, je bil pa nekakšen reformator znotraj enopartijskega sistema.
Na Kavčičevo politično kariero je usodno vplivala cestna afera iz leta 1969. Slovenska vlada je načrtovala gradnjo pomembnih cestnih povezav, med drugim odsekov Hoče–Levec in Postojna–Razdrto, za izvedbo pa je bilo treba pridobiti mednarodna posojila, v kar pa ni privolilo partijsko vodstvo v Beogradu, ki ga je takrat vodil ravno Slovenec Mitja Ribičič, kar je dodatno zanetilo nasprotovanja tako znotraj Slovenije kot Jugoslavije. Gospodarski spor se je prelevil v političnega: ni šlo več samo za financiranje cest, ampak za vprašanje, ali ima Slovenija pravico sama določati svoje razvojne prioritete in zahtevati ustrezno obravnavo v federaciji. Tako se je Kavčič s svojimi reformnimi zavezniki znašel na eni strani, del slovenskega partijskega vodstva, povezan z Mitjo Ribičičem, Francetom Popitom in Sergejem Kraigherjem, pa na drugi strani.
Partijski obračun
Cestna afera je bila nekakšen začetek daljšega spopada o prihodnosti slovenskega političnega in gospodarskega razvoja. Konflikt se je nadaljeval v začetku sedemdesetih let, hkrati pa so se odvijali, kot že rečeno, vsejugoslovanski obračuni z reformnimi tokovi v različnih republikah. Krepil pa se je tudi upor proti enopartijskemu sistemu. Recimo v Sloveniji se je zgodila »Akcija 25 poslancev«, ki so zahtevali več samostojnosti pri izbiri kandidatov za pomembne politične funkcije.
Uradno je Kavčič odstopil 4. novembra, postopek pa je potekal že več dni prej. Tridesetega oktobra je bila zadnja seja izvršnega sveta v stari sestavi, na kateri je Kavčič člane obvestil, da je predsedniku republiške skupščine poslal odstopno izjavo. Časnik Delo je novico o njegovem odstopu objavil 31. oktobra. Politični obračun s Kavčičem pa se je odvijal tudi na partijskih sejah v začetku novembra.
Kavčič se je moral po odstopu povsem umakniti iz političnega življenja, tako rekoč do smrti, nato je bil ves čas pod nadzorom tajnih varnostnih služb. Jugoslovanska partija je v politični čistki v Sloveniji iz politike, gospodarstva, izobraževanja, znanosti in univerze »očistila« vsaj še tristo ljudi. Partijsko vodstvo je znova utrdilo nadzor nad gospodarsko politiko, vsaj za nadaljnjih deset let, kar povezujemo s poznejšim izrazom »svinčena leta«.
Po Kavčičevi smrti so izšli njegovi Dnevnik in spomini. Knjigo sta skrivoma uredila Igor Bavčar in Janez Janša, izšla je konec marca 1988, za objavo pa je poskrbel Niko Kavčič, tesni sodelavec, prijatelj in somišljenik Staneta Kavčiča. Ko je knjiga izšla, so se v Sloveniji že okrepile tudi zahteve po politični demokratizaciji in kritičnem premisleku o socialistični preteklosti.
