Eksperimentalni sistem umetne inteligence podjetja OpenAI je uspešno rešil eno najstarejših odprtih ugank v diskretni geometriji in s tem osupnil globalno akademsko skupnost. Algoritem je ovrgel skoraj osemdeset let staro domnevo priznanega madžarskega matematika Paula Erdősa, dosežek pa po mnenju strokovnjakov predstavlja prelomnico, ki dokazuje sposobnost strojev za ustvarjalno znanstveno raziskovanje na najvišji ravni.
V središču preboja je bil tako imenovani problem enotske razdalje, ki ga je Erdős zastavil leta 1946. Uganka preučuje iskanje največjega možnega števila parov točk na ravnini, ki so med seboj oddaljene za natanko enako enotsko razdaljo. Ker je večina matematikov desetletja verjela, da je Erdősova prvotna rešitev optimalna in nedotakljiva, so svojo kariero posvetili iskanju dokaza, ki bi potrdil njegovo teorijo.
Do zgodovinskega obrata je prišlo, ko sta raziskovalca Mehtaab Sawhney in Mark Sellke iz OpenAI novemu velikemu jezikovnemu modelu zastavila na videz preprosto vprašanje o pravilnosti te zgodovinske domneve. Namesto da bi sistem sledil desetletjem človeških poskusov in iskal potrditev, je presenetljivo ponudil nasprotni primer. Zgradil je izjemno kompleksno večdimenzionalno strukturo in jo nato domiselno preslikal nazaj v dvodimenzionalni prostor ter s tem presegel Erdősovo originalno konstrukcijo. Nastali vzorec je po navedbah raziskovalcev tako zapleten, da ga je celo pri majhnem številu točk skoraj nemogoče vizualizirati.
Neverjetni občutek
»Občutek je bil čaroben,« je izkušnjo opisal Sawhney. »Opazovati stroj, ki ti vrne nekaj, kar močno spominja na tvoj lastni miselni proces, je neverjetno.«
Prestižni matematiki poudarjajo, da uspeh modela ne izhaja iz izuma popolnoma novih matematičnih zakonov, temveč iz inovativne in povsem nepričakovane uporabe obstoječih konceptov. Britanski matematik in prejemnik Fieldsove medalje (ki velja za matematično Nobelovo nagrado) Timothy Gowers je dosežek označil za zgodovinski mejnik. Po njegovem mnenju gre za prvi dokaz, ki ga je generirala umetna inteligenca in bi zaradi svoje elegance izpolnjeval stroge pogoje za objavo v najelitnejših znanstvenih revijah, če bi ga napisal človek.
Jacob Tsimerman, matematik z Univerze v Torontu, ki se je nekoč tudi sam neuspešno spopadal s to Erdősovo uganko, je pojasnil, da imajo stroji zdaj očitno prednost. »Lahko plujejo v nevarnejših vodah in bistveno dlje od ljudi, ne da bi ob tem kognitivno pregoreli,« je dejal.
Napoved prihodnosti
Pri podjetju OpenAI so prepričani, da ta dosežek napoveduje prihodnost, v kateri bodo napredni algoritmi pospeševali odkritja s povezovanjem idej med različnimi strokami, zlasti na področjih biologije, kvantne fizike in medicine.
Kljub evforiji pa v akademskih krogih ostajajo previdni. Čeprav so stroji izjemni pri iskanju rešitev, še vedno potrebujejo človeka za potrditev rezultatov. Melanie Matchett Wood, matematičarka s harvardske univerze, je za medije opozorila, da se sistemi umetne inteligence še vedno ne znajdejo najbolje pri spoštovanju akademskih norm, kot je ustrezno navajanje predhodnih raziskav in avtorstva idej.
Kljub temu priznava, da se je paradigma znanstvenega raziskovanja nepopravljivo spremenila. »Vsak matematik, ki še ne uporablja najnovejših modelov, bi moral biti resnično presenečen,« je poudarila. »To ni več isti svet, kot smo ga poznali decembra lani.«
