»Včasih si vedel, da bodo zastoji v jutranjih in popoldanskih konicah, ni pa bilo toliko zastojev zaradi del na cestah. In če si nekdaj lahko pot načrtoval glede na konice in se tako poskušal izogniti gneči, danes tega ne moreš več, ker te od Primorske do Ljubljane pričakata dve veliki delovni zapori in porušita vse, kar si prej predvideval. Hkrati se mi zdi, da je na cestah vedno več prometa,« nam je voznik tovornjaka Anej Golob potrdil, da se kaotične razmere na naših cestah stopnjujejo. Medtem ko vozniki avtomobilov še nekako pridejo skozi zastoje, so šoferji tovornjakov obsojeni na čakanje. Na poti med Dekani in Pivko je obstal tudi ob nedavni nesreči na primorski avtocesti, ki je zaradi prevrnjenega kamiona s svinjskimi polovicami obstala za 11 ur. K sreči še pred izvozom Razdrto, kjer je lahko zapustil avtocesto.
Kolikšen je vaš rekord čakanja v zastojih na avtocestah?
»Na slovenskih avtocestah sem v nepremični koloni najdlje čakal dobre tri ure, iz prve roke pa vem za zgodbe sodelavcev, ki so zaradi nesreč ali zapor na naših cestah obstali tudi za sedem ur. Sedem ur je sicer tudi moj rekord, a to se mi je zgodilo na enem od viaduktov italijanske avtoceste proti Firencam. Stali smo zaradi prometne nesreče.«
Kaj v tem času lahko vozniki tovornjakov sploh počnete?
»Kaj veliko drugega, kot da čakamo, nam ne preostane. Čas si krajšamo s kakšno klicno konferenco s sodelavci. Vozila načeloma ne smemo zapuščati in včasih se ti zgodijo zelo nehumane situacije, ko niti osnovnih potreb ne moreš opraviti dostojno. To tudi ni čas, ko si lahko sproščen. Nenehno moraš biti pozoren na promet, enkrat se premaknemo naprej za meter, enkrat za sto metrov. Težava je tudi, da nam ura na tahografu neusmiljeno teče naprej in na neki točki se ti izteče razpoložljiv čas, ki ga lahko dnevno oziroma tedensko preživiš za volanom. Zgodilo se mi je že, da sem v zastoju za dve ali tri ure prekoračil dnevno omejitev vožnje. Tahograf vse to zabeleži, in ko te kasneje ustavi policija, moraš to pojasnjevati in se zagovarjati. S posebnim izpisom na tahografu lahko to čakanje zabeležimo in navedemo razlog, ni pa nujno, da bodo organi nadzora to upoštevali. Dobijo se tudi taki, ki tega ne razumejo. Rekli bodo, da bi morali prej nekje parkirati, a kako naj vnaprej predvidimo nesrečo?«
Kakšna je reakcija vašega delodajalca, ko ga pokličete, da ste obstali v zastoju?
»Nikomur ni prijetno, v takih situacijah se zamikajo časi dostave, tako zame kot za delodajalca to pomeni izgubo dohodka, naročnik lahko tistega dne ostane brez dostave … Največkrat to pomeni, da si še ves naslednji teden v zamudi, ki jo zelo težko nadoknadiš. Sam moram sicer priznati, da je moj delodajalec v takšnih situacijah zelo razumevajoč.«
Pri iskanju vzrokov za nesreče na območju delovnih zapor so pristojni prst usmerili v voznike. Kako to komentirate?
»Del krivde je res tudi na naši strani, tukaj enačim vse voznike tako tovornjakov kot osebnih vozil. Zagotovo kdaj prekoračimo hitrost, zagotovo ne upoštevamo vedno varnostne razdalje, a iskreno mislim, da vsaj pri zapori mimo Postojne prav veliko možnosti za prekoračitev hitrosti ni. Tukaj je bila tudi infrastruktura narejena nekoliko nerodno. Teren je pri vključevanju v zaporo zelo zanihal in moja prikolica je kljub spoštovanju vseh omejitev lahko tudi za 20 centimetrov zanihala na levi pas. Pri tako ozkih pasovih lahko to v praksi pomeni tudi trk v vozilo na sosednjem pasu. Vožnja v zamiku je dobra stvar, a tukaj opažam predvsem kršitve tujih državljanov, najpogosteje Avstrijcev in Italijanov, ki tega pravila ne spoštujejo. Slovenski vozniki so glede tega veliko boljši.«
Kako sicer vozniki tovornjakov gledate na voznike avtomobilov?
»Največkrat se jezimo na njihova nespametna vključevanja na naš pas pred izhodom z avtoceste in pomike s prehitevalnega na vozni pas tik pred nosom. Zelo težko hitro ustavimo kamion, ki je polno obremenjen, to pa predstavlja bodisi nevarnost, da se zaletimo v vozilo pred nami, ali pa nevarnost naleta v nas, ker nekdo za nami ne pričakuje sunkovitega ustavljanja. Vozniki avtomobilov se morajo zavedati, da je zavorna pot pod polno obremenitvijo kamiona daljša. Druga stvar je nepotrpežljivost. Verjetno vam mogoče gremo kdaj na živce, ko prehitevamo drug kamion. Seveda sem proti, da to počnemo znotraj dnevnih prepovedi med 6. in 18. uro, ko pa se promet sprosti, to izkoristimo, saj s tem dnevno pridobimo deset minut, v enem tednu eno do dve uri … Po celem tednu vožnje nam ti dve uri veliko pomenita. Tudi mi radi pridemo v petek prej domov.«
Kakšne izkušnje imate z avtocestnimi zaporami v drugih državah? Se tudi tam čaka po ves dan, da odpravijo posledice nesreče?
»Moram priznati, da so vsaj v Italiji pri tem uspešnejši kot pri nas. Tam se hude nesreče na avtocestah s smrtnimi žrtvami dogajajo tedensko. Ravno ta teden sem naletel na nalet na zahtevnem in hitrem odseku avtoceste med Bologno in Firencami, v katerem je eden od voznikov tovornjaka žal izgubil življenje. Kljub temu je bila avtocesta odprta v dobrih treh urah, čeprav so voznika zelo dolgo reševali iz kabine. Posledice nesreč na cestišču potem sanirajo ponoči. Vsekakor mislim, da so v primerjavi z našimi službami bolj učinkoviti in hitrejši. Pa še ena velika razlika je med Slovenijo in Italijo: pri nas vozniki tovornjakov avtoceste kljub nesreči ali zastoju praviloma ne smemo zapustiti, medtem ko pri sosedih lahko uberemo tudi obvoze po lokalnih cestah. Kljub vsemu pa ob vseh prevoženih kilometrih lahko rečem tudi nekaj v bran našim avtocestam: čeprav so bile zasnovane pred desetletji in jim vsaj na glavnem avtocestnem križu manjka tretji pas, so v primerjavi z drugimi državami relativno varne.«
