Gre za največje znano vretence te vrste s premerom 23 centimetrov. Njegovo ponovno odkritje je znanstvenikom ponudilo nov vpogled v življenje izumrlega predatorja, piše ScienceAlert.
Desetletja izgubljen
Fosil so odkrili leta 1978 v glinokopu Gram na Danskem, ko so paleontologi izkopali približno dvajset vretenc, ki so pripadala megalodonu. Med njimi je izstopalo vretence s premerom 23 centimetrov, ki je bilo večje od katerega koli vretenca megalodona, najdenega pred tem ali pozneje. Ta najdba je postala temelj za ocenjevanje največje možne velikosti divjega morskega psa (Otodus megalodon) in je nakazovala na plenilca, ki je v obdobju neogena vladal svetovnim morjem.
Vendar pa je bil ta dragoceni primerek leta 1989 med selitvijo iz enega skladišča v drugo hudo poškodovan, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Veljalo je, da je za vedno izgubljen, dokler ni paleontolog in kustos Bent Erik Kramer Lindow iz Prirodoslovnega muzeja Danske opazil škatle s pomešanimi ostanki in ugotovil, da ima pred seboj dele pogrešanega fosila. Kot poroča ScienceAlert, so raziskovalci na koncu ugotovili, da škatla vsebuje dve delno ohranjeni vretenci, najmanj 185 drobnih fragmentov in nekaj kosov kamnine z odtisi vretenc. Ni povsem jasno, koliko prvotnega eksponata manjka (če sploh kaj), vendar že ti ostanki ponujajo pomembne informacije.
Potrditev velikosti
Ponovno najdene ostanke so zdaj podrobno analizirali v novi študiji, ki je bila objavljena v reviji Palaeontologia Electronica. Ta je potrdila prejšnja spoznanja o megalodonu, hkrati pa je razkrila nove informacije o njegovem načinu življenja. »Ko so me danski sodelavci prvič obvestili o vretencu, nisem mogel verjeti. Takoj pa me je zaskrbelo njegovo stanje, saj so povedali, da so ga našli močno poškodovanega,« je za ScienceAlert povedal glavni avtor študije Kenshu Shimada, profesor paleobiologije na Univerzi DePaul v Chicagu.
»Največje navdušenje je sledilo, ko sem izvedel, da je vsaj eno vretence ohranilo osrednji del in dele roba. To je pomenilo, da je polmer znašal 11,5 centimetra oziroma da je bil premer res 23 centimetrov, natanko tako, kot je bilo prvotno zabeleženo.«
Sestavljanka iz zob in vretenc
Čeprav je živel razmeroma kratko obdobje 20 milijonov let (od pred 23 milijoni let do pred 3,6 milijona let), je megalodon eden najbolj znanih prazgodovinskih plenilcev. Del razloga za to je njegova ocenjena velikost, saj naj bi v dolžino meril do 24,3 metra, kar ustreza dolžini približno dveh mestnih avtobusov.
Kljub temu pa rekonstrukcija videza in velikosti megalodona sloni predvsem na strokovnih ocenah. Ker imajo morski psi hrustančno ogrodje, za seboj ne puščajo veliko fosilov. Pri megalodonu so to večinoma zobje in vretenca, sestavljena iz gostega, kalciniranega hrustanca, ki lahko preživi proces fosilizacije.
Ključni dokaz
Dolgo izgubljeni primerek iz Grama je bil v tem pogledu ključen. Kot največji te vrste je služil kot opora za ocenjevanje največje znane telesne velikosti megalodona. »Čeprav so v oceno dolžine vključene nekatere dodatne predpostavke, ponovno odkritje vretenc iz Danske odpravlja vsakršen dvom o največjem premeru vretenca (23 centimetrov), ki je bil ključen za oceno dolžine 24,3 metra,« je Shimada pojasnil za ScienceAlert.
Nepričakovane sledi v sedimentu
»Del raziskave je vključeval tudi pregled vzorcev sedimenta, ki je obdajal vretenca,« je dejal Shimada. »Čeprav je bilo glede na velikost in značilnosti vretenc mogoče izključiti, da pripadajo kateri drugi vrsti morskega psa, sem bil presenečen, ko sem pod mikroskopom odkril fosilne luske morskega psa orjaka. To je mojo raziskovalno skupino pripeljalo do zaključka, da so bili ostanki morskega psa orjaka pravzaprav del vsebine megalodonovega želodca.«
ScienceAlert še navaja, da se to odkritje ujema z nedavnimi študijami, ki so pokazale, da je bil megalodon oportunistični plenilec s precej širšim jedilnikom, kot so mislili doslej. Nakazuje namreč na to, da so največji primerki megalodonov morda lovili celo druge velike morske pse.
