Obsežna, desetletja dolga kampanja pogozdovanja na robu kitajske puščave Taklamakan je območje uspešno spremenilo v nov ponor ogljika, ki posrka več toplogrednih plinov, kot jih odda.
Raziskovalna ekipa pod vodstvom profesorja Yuka Yunga iz Nasinega Laboratorija za reaktivni pogon (JPL) je januarja v reviji PNAS objavila ugotovitve, ki temeljijo na več kot dveh desetletjih satelitskih opazovanj. Analiza kaže, da umetno zasajen zeleni pas v zahodni regiji Xinjiang zdaj aktivno zmanjšuje koncentracijo ogljikovega dioksida v atmosferi. Med deževno sezono je raven CO2 na tem nekoč biološko mrtvem območju lokalno padla s 416 na 413 delcev na milijon (ppm).
Gre za vrhunec programa, znanega kot Veliki zeleni zid, ki ga je Peking sprožil leta 1978, da bi preprečil širjenje puščavskega peska na rodovitna kmetijska tla severne Kitajske. Od začetka projekta je država posadila približno 66 milijard dreves in povečala svojo gozdno pokritost z 10 na več kot 25 odstotkov.
Novembra 2024 je bil projekt uradno okronan z zaključkom 3046 kilometrov dolgega vegetacijskega obroča, ki zdaj v celoti obkroža Taklamakan – največjo kitajsko puščavo s površino 337.000 kvadratnih kilometrov.
Za preživetje v ekstremnih razmerah so oblasti uporabile na sušo odporne rastline, kot sta evfratski topol in saksaul, grmovnica z izjemno globokimi koreninami. Da bi pospešili proces in omogočili preživetje sadik med hudimi poletnimi vročinami, se projekt močno zanaša na umetno namakanje, pri sajenju pa si pomagajo s specializiranimi vozili za globinsko vsajanje in droni.
Znanstveniki opažajo celo lokalne vremenske spremembe. Zaradi hladilnega učinka nove vegetacije in specifične lege ob vznožju gorovja Tien Shan so se poletne padavine na območju podvojile.
Kljub merljivim podnebnim koristim pa hidrologi opozarjajo na drugačno ceno projekta. Nova drevesa za svojo rast porabijo ogromne količine vode, ki jo črpajo iz tako imenovanih fosilnih vodonosnikov. Gre za neobnovljive podzemne zaloge, ki so nastale v času zadnje ledene dobe in že tako ali tako komaj zadostujejo za lokalno kmetijstvo v oazah Xinjianga.
Trenutni podnebni in hidrološki modeli opozarjajo, da bi lahko ti ključni vodni viri zaradi pospešenega črpanja popolnoma presahnili že do konca tega stoletja. Takšen scenarij bi povzročil propad celotnega zelenega pasu.
Kljub pomislekom Veliki zeleni zid ostaja predmet intenzivnega proučevanja držav, ki se soočajo s podobnimi težavami dezertifikacije, predvsem na Bližnjem vzhodu in v afriškem Sahelu. Kitajski model namreč ponuja dokaz, da je geoinženiring z masovnim pogozdovanjem mogoč.
