Veliko nas po obroku ali pred pomembnim sestankom rutinsko seže po žvečilnem gumiju, da si osvežimo zadah. A kot kaže, s tem ne osvežimo le ustne votline, temveč svoje telo nevede napolnimo z neželeno plastično »prilogo«. Najnovejša ameriška raziskava je postregla z ugotovitvami, ob katerih se boste morda naslednjič dvakrat vprašali, preden boste odprli nov zavojček žvečilk.
Znanstveniki že vrsto let opozarjajo na prisotnost mikroplastike v pitni vodi, hrani in celo zraku, a zdi se, da smo enega najbolj neposrednih virov ves čas imeli dobesedno pod nosom – oziroma v ustih. Raziskovalci z ameriške univerze UCLA pod vodstvom profesorja Sanjaya Mohantyja in doktorske študentke Lise Lowe so se odločili podrobneje preveriti, kaj se med žvečenjem sprošča v našo slino.
Rezultati nedavne pilotne študije, ki so jo raziskovalci predstavili na spomladanskem srečanju Ameriškega kemijskega združenja (ACS) v San Diegu, so osupnili celotno znanstveno sfero.
Na tisoče delcev v samo enem koščku
Študija je pokazala, da se na vsak gram žvečilnega gumija v povprečju sprosti okoli 100 delcev mikroplastike, pri nekaterih vzorcih pa se je ta številka povzpela celo na 600 delcev na gram.
Kaj to pomeni v praksi? Glede na to, da povprečen žvečilni gumi tehta od dva do šest gramov, lahko z enim samim večjim kosom v telo vnesemo tudi do 3000 delcev mikroplastike. Če spadate med tiste, ki redno žvečijo in na leto porabijo od 160 do 180 koščkov, bi po izračunih strokovnjakov z UCLA vsako leto lahko samo prek žvečilnih gumijev pogoltnili kar okoli 30.000 dodatnih delcev mikroplastike.
»Naravno« ni nujno boljše
Eno največjih presenečenj raziskave je bila primerjava med sintetičnimi (klasičnimi) in tako imenovanimi naravnimi žvečilnimi gumiji, ki so na trgu vse bolj priljubljeni. Morda bi pričakovali, da so različice, narejene iz rastlinskih osnov in smol, varnejše. A raziskovalci so ugotovili nasprotno.
»Presenetljivo je bilo videti, da sta tako sintetična kot naravna različica med žvečenjem sprostili zelo podobne količine mikroplastike,« je poudarila raziskovalka Lisa Lowe. V obeh vrstah so namreč našli enake polimere, med katerimi so močno prevladovali poliolefini – skupina plastik, ki vključuje tudi vsakdanji polietilen in polipropilen.
Razlog za sproščanje teh delcev se namreč ne skriva v encimski razgradnji, ki bi jo povzročila naša slina, temveč v sami mehanski sili žvečenja. Sam proces je dovolj abraziven, da se mikroskopski koščki dobesedno odluščijo od gumija in nato zlahka odpotujejo po našem prebavnem traktu.
Preprosta rešitev: žvečite dlje!
Znanstveniki še vedno intenzivno preučujejo dolgoročne vplive zaužite mikroplastike na človeško telo, a dosedanje raziskave opozarjajo, da bi ta nevidna grožnja lahko imela negativne posledice za naš srčno-žilni sistem, hormonsko ravnovesje in črevesni mikrobiom.
Če se žvečilnim gumijem kljub ugotovitvam ne želite povsem odpovedati, imajo strokovnjaki z UCLA preprost nasvet. V raziskavi so ugotovili, da se velika večina – kar 94 odstotkov – vseh plastičnih delcev od gumija odlušči v prvih osmih minutah žvečenja.
»Če želite zmanjšati izpostavljenost mikroplastiki, je veliko bolje, da en sam košček žvečite dlje časa, kot pa da ga hitro izpljunete in nadomestite z novim,« svetuje Lowova.
Ob tem pa profesor Mohanty dodaja še pomembno ekološko opozorilo: »Količina plastike, ki se med žvečenjem sprosti v slino, je le majhen delež tiste, ki dejansko ostane v prežvečenem gumiju.« Zato je ključno, da gumi po uporabi vedno odvržemo v koš, in ne v naravo, kjer bi se mikroplastika naprej sproščala v okolje.
