Bled, če izvzamemo nekaj naravnih danosti, kot sta otok in vzpetina nad jezerom z gradom, je eno najbolj ogabnih slovenskih mest. Toliko kričečih panojev za parkirišča, ki so med najdražjimi ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše, je v turističnih centrih težko videti. Na koncu smo parkiranje avta plačali skoraj pet evrov na uro, iz hokejske dvorane pa so s podobnim velikim napisom vabili tudi na stranišče. Pridemo. Slovenski turizem v vsej svoji že davno zavoženi funkciji, ki na prvo mesto postavlja ropanje ljudstva, kdor koli že pride in od koder koli že pride.
Po drugi strani je v mestecu z jezerom veliko hiš, ki so več kot nujno potrebne nujnega popravila, a to se lastnikom in mestnim politikom ne zdi tako nujno kot postavitev tisočih parkirnih mest. Tudi velika zgradba ob vhodu v mesto, v kateri domuje restavracija Union, bi nujno potrebovala osvežitev, omet res grdo odpada z zunanjih sten, je pa res, da je notranjost prijetno urejena in so vegasti deli stare hiše ob križišču še kar dobro maskirani.
Union na Bledu je na prvi pogled, če berete jedilni list, enostavna, malo dražja srbska restavracija, kakršnih v naših krajih, predvsem v Ljubljani, ne manjka. Na koncu pa se izkaže, da srbsko kuhinjo izkorišča le za osnovni model, za izhodišče, ki kuharju omogoča razvoj sicer preprostih, a izpiljenih jedi. Podobno, kot je to še nedolgo tega počel ob prestižnem blejskem golf igrišču ali pred dolgim časom v beograjski Diagonali 2.0 pri cerkvi svetega Save.
Vse popularnejši Šamar (koji miluje) je močno žganje, ki naj začne večerjo, a pravzaprav zgolj prva intervencija v neverjetni seriji pozdravčkov iz kuhinje. Izjemni nepolnjeni burek, zraven hišni ajvar in kajmak, rezina volovskega srca z mladim sirom in še pasirani paradižnik s čebulo, pestom in mocarelo.
Pozdrave iz kuhinje je tvorila tudi deska z zelo mesnato slanino, guancialejem, ki ga proizvaja mojster iz kuhinje, čvrsto jelenovo salamo blejskega soseda in italijansko soppressato. Pa še kumarice, olive in popečeni kruh s soljo. Uvod, kakršnega ne pomnimo, pa smo prišli samo na čevapčiče.
Prišli pa smo tudi nekaj malega popit, na enostavni vinski karti so imeli, in tu gre že naslednja pohvala, Koglov Elter Ego Contra, zelo pitno zvrst modrega pinota in širaza.
Štajerska vina je v drugih delih Slovenije težko dobiti, mi pa radi pijemo ne le Koglova, ampak tudi vina Dveri Pax in Gaubeja, če so le na voljo. V našem primeru se je rdeča štajerska zvrst lepo ujela s pozdravi iz kuhinje in še bolj z nadaljevanjem, tatarskim biftkom, ki so mu ob bok postavili kost s pečenim kostnim mozgom.
Tega smo kar namesto masla mazali na popečene kruhke, na drugi strani se je k uvodu priključila tudi pašteta iz gosjih jeter z domačo marelično marmelado. Lepo, skoraj prelepo, obilno in izjemno okusno.
Morda se bo slišalo malce narobe, a Union na Bledu praktično nima toplih predjedi, imajo pa juhe ali, če hočete, čorbe. Najprej nismo hoteli, a so nas prepričali, da smo pokusili slovensko govejo juho po srbsko. Ali je bilo obratno? Brbota že ves dan, so zatrdili.
Naj ta podatek koristi tistim nadobudnim mladcem, ki menijo, da je pri goveji juhi dovolj že nekaj minut, kot pri čaju. Goveja juha v Unionu je gosta, z zdrobovimi žličniki, bogata z mesom in še bolj z gomoljno zelenjavo, enostavno okusna, da bolj ne bi mogla biti. Druga možnost je enako zanimiva, pravi pasulj, ne preveč pikanten, zato pa z ogromnim fižolom in bogat z mesom.
Tudi pri glavnih jedeh so iz kuhinje predlagali kombinacijo različnih jedi. Osnovna ideja: tris dišečih govejih čevapčičev, lepo pečena in kot taljata narezana vešalica ter papricirane hišne klobasice, ki jih delajo sami. Za prilogo so ocvrli debelo odrezane rezine krompirja, popekli lepinje in priložili urnebes, kajmak, gorčico in pečene pekoče paprike.
Lepa kombinacija, ki bi s kozarcem močne Batičeve barbere lahko sama zadostovala za večerjo, a mi smo imeli drugačen načrt.
Prišli smo namreč tudi na cesarski praženec, po naše šmorn, v Unionu pa carski praženec. Spomnimo se ga še iz blejskega golf kluba in je resnično poseben, niti malo ni podoben palačinki, ampak je kot omleta, skorajda biskvit z rozinami.
V vsakem primeru ena najbolj okusnih sladic v Sloveniji. Boste še kako žganje za konec? Ni treba, že tako je naš račun za parkiranje narasel na 20 evrov. Zdaj vemo za prihodnjič, da ima Union za svoje goste lastno parkirišče.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
