Biti levičar ali desničar ni vnaprej določeno ob rojstvu. Spretnost uporabe ene ali druge roke namreč pridobimo z dolgoletno prakso, razkriva nova nevrološka študija. Ugotovitve, nedavno objavljene v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, tako nasprotujejo dolgoletnemu prepričanju, da je motorična dominanca biološko ali gensko pogojena.
Znanstveniki z Univerze v Kaliforniji (UCLA) in Univerze Johns Hopkins so do tega zaključka prišli s pomočjo nenavadnega eksperimenta, v katerem so prostovoljci pisali s komolci.
Raziskovalna ekipa, ki jo je vodil nevrolog Ahmet Arac, je ostro ločila med preferenco (nagonsko izbiro roke) in dominanco (razliko v spretnosti). Medtem ko pretekle raziskave kažejo, da je preferenca morda res prisotna že pred rojstvom, nova študija dokazuje, da je dominanca izključno posledica treninga.
»Ene od rok ne izberemo zato, ker bi bila spretnejša. Spretnost pridobimo šele zato, ker jo preferiramo in posledično več uporabljamo,« je pojasnil Arac.
V prvi fazi raziskave so desničarjem na komolce pritrdili pisala in jim naročili, naj narišejo črko A in številko 8. Ker gre za sklep, ki ga ljudje ne uporabljajo za pisanje, sta bila levi in desni komolec enako nerodna. Algoritmi strojnega učenja, ki so analizirali natančnost potegov, so potrdili, da pri neizurjenem gibu desna stran nima nobene prednosti.
V nadaljevanju so prostovoljce razdelili v dve skupini. Ena je trenirala pisanje z dominantnim, druga pa z nedominantnim komolcem. Obe strani sta napredovali popolnoma simetrično. Izkazalo se je celo, da je izurjen komolec po določenem času presegel motorične sposobnosti neizurjene roke.
Dodatni testi s 3D-kamerami so pokazali, da razlika v spretnosti med okončinami nastane šele pri uporabi orodij, ki zahtevajo zapletene krivulje in gibe, na primer pri pisanju z zvezanim svinčnikom ali vihtenju loparja. Preprosti gibi, kot je poseganje po predmetu, celo z dodano dvokilogramsko utežjo na zapestju, so bili pri obeh rokah enako učinkoviti.
Ti izsledki prinašajo novo upanje za bolnike po možganski kapi. Ker možgani očitno ne določajo trajne in nepremostljive hierarhije med obema stranema telesa, bi lahko s ciljno usmerjeno rehabilitacijo oslabljene okončine uspešno znova prevzele kompleksne naloge. Avtorji študije poudarjajo, da je za potrditev teh opažanj potrebno nadaljnje testiranje na večjih skupinah, toda že zdaj odpirajo nova vrata v razumevanju človeške nevroplastičnosti.
