Trichotillomanija oziroma motnja puljenja las je motnja nadzora impulzov, pri kateri se pojavlja ponavljajoča in težko obvladljiva potreba po puljenju las, obrvi ali dlak na drugih delih telesa.
Kot pojasnjujejo pri kliniki Mayo, se človek vedenju pogosto poskuša upreti, vendar ga težko ustavi. Družinska terapevtka Racine R. Henry je za Yahoo Life povedala, da gre v osnovi za fizični način spoprijemanja z različnimi okoliščinami. Pri nekaterih je vedenje povezano z obsesivno-kompulzivno motnjo, pri drugih pa gre za nezavedni odziv na strah, stres ali tesnobo. Raziskave kažejo, da so lahko sprožilci tudi dolgčas, frustracija in nepotrpežljivost.
Klinična psihologinja Amy Marschall opozarja, da enotnega vzroka za nastanek motnje ni. Simptomi se lahko pojavijo po travmatičnem ali stresnem dogodku, puljenje las pa je lahko tudi oblika samostimulativnega vedenja pri avtističnih ljudeh.
Čeprav ima lahko puljenje pomirjujoč učinek, pri čemer oseba občuti olajšanje ali zadovoljstvo, ne gre za zavestno odločitev. Po mnenju strokovnjakov je vedenje simptom težav v duševnem zdravju, ne pa preprosto slaba navada, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z močnejšo voljo.
Koga motnja najpogosteje prizadene?
Po podatkih ameriškega združenja za anksioznost in depresijo je trichotillomanija precej pogostejša pri dekletih in ženskah. Po podatkih klinike Mayo se običajno začne v adolescenci, najpogosteje med 10. in 13. letom starosti. Večje tveganje je pri ljudeh, ki so nagnjeni k tesnobi ali depresiji oziroma nimajo razvitih učinkovitih načinov spoprijemanja s stresom.
Verjetnost je večja tudi pri ljudeh z drugimi ponavljajočimi se vedenji, usmerjenimi v telo, denimo drgnjenjem kože, ter pri posameznikih, ki so doživeli travmo. Vlogo ima lahko tudi genetika.
V nekaterih primerih se lahko po prenehanju puljenja las razvijejo druge, resnejše prisile, med drugim samopoškodovanje, zloraba psihoaktivnih snovi ali motnje hranjenja. Hkrati se zaradi vidnega izpadanja las razvijeta občutek sramu in zadrega.
Zdravljenje zahteva prepoznavanje sprožilcev
Zdravljenje lahko vključuje psihoterapijo, zdravila, med drugim antidepresive, ali kombinacijo obojega. Pomembno je ugotoviti, katero potrebo puljenje las zadovoljuje – denimo potrebo po zmanjšanju stresa ali senzorični regulaciji – in poiskati zdrav način, kako jo zadovoljiti.
Henryjeva zdravljenje povzame kot prizadevanje, da bi koristi, ki jih človeku prinaša puljenje las, nadomestili z enako učinkovitim, vendar manj škodljivim vedenjem. To je lahko zahtevno, saj vedenje pogosto zagotavlja fizično, duševno in čustveno olajšanje, na katerega se je posameznik navadil. Če oseba simptomov ne more nadzorovati in zaradi njih občuti sram ali druge stiske, strokovnjaki priporočajo pogovor z zdravstvenim delavcem ali terapevtom.
