Predvsem v popularni kulturi že dalj časa prevladuje zelo poenostavljen in močno zgrešen mit, češ da moški varajo zaradi seksa, ženske pa varajo, ker se zaljubijo. Ta stereotip predpostavlja, da je ženska nezvestoba vselej klic na pomoč iz čustveno hladnega zakona ali morda poskus iskanja novega partnerja. Vendar pa sodobna psihologija in klinična praksa razkrivata precej bolj zapleteno, včasih celo subverzivno sliko ženske nezvestobe.
Ko ženske varajo, tega pogosto ne počnejo zato, ker sovražijo svojega moža ali ker bi želele uničiti svojo družino, pač pa iz razlogov, ki so globoko prepleteni z identiteto, družbenimi pričakovanji in psihološkim preživetjem.
Eden najpogostejših in najmočnejših sprožilcev za afero, za katero se odloči ženska, je občutek izgube lastne identitete znotraj rutine dolgotrajnega odnosa. Ko par preide v fazo starševstva in skupnega upravljanja gospodinjstva, ženska pogosto prevzame velik delež tako imenovanega nevidnega bremena, torej nekakšnega nenehnega načrtovanja, organiziranja in skrbi za čustveno stabilnost vse družine.
Psihološka preobrazba
V tej vlogi se lahko zgodi psihološka preobrazba. Ženska postane tako globoko vpeta v vlogo matere in partnerice, da preneha obstajati kot erotično bitje. Njen primarni odnos postane transakcijski (»Kdo bo pobral otroke?«, »Si plačal položnice?«).
Priznana psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi The State of Affairs, ki smo jo v prvem delu že omenjali, ta pojav mojstrsko opiše nekako takole: Ko ženske skočijo čez plot, pogosto ne iščejo drugega moškega. Iščejo drugo različico sebe. Iščejo tisto dekle, ki so bile, preden so postale žene in matere. Nezvestoba je pogosto upor proti utesnjujoči vlogi pridnega dekleta, matere in ustrežljive partnerice.
Za takšne ženske ljubezenska afera ni iskanje boljšega moža z boljšim življenjepisom. Prej je poskus oživitve tistega dela sebe, ki je bil zaradi vsakodnevnih obveznosti utišan. V očeh ljubimca niso matere, ki morajo organizirati rojstnodnevno zabavo, temveč so ponovno opažene, poželjive in skrivnostne posameznice.
Kot smo že nakazali, je dr. Alicia Walker s svojo študijo The Secret Life of the Cheating Wife pretresla stroko. Njeni intervjuji z ženskami, ki so uporabljale spletne platforme za iskanje zunajzakonskih afer, pa so razkrili še en popolnoma nov motiv.
Mnoge so namreč poročale, da so v svojih zakonskih zvezah globoko nesrečne, vendar ne zaradi pomanjkanja ljubezni, temveč zaradi pomanjkanja spolne kompatibilnosti ali specifične čustvene podpore. Ker pa so svoje može videle kot odlične očete in dobre življenjske partnerje, se niso želele ločiti in razbiti družine.
»Bila sem šokirana nad tem, kako pragmatične so bile te ženske,« je v nekem intervjuju dejala dr. Walkerjeva. »Njihova logika je bila, da je mož sicer čudovit oče in da ne želijo, da bi otroci odraščali v dveh ločenih domovih. »Ker pa mož ne zmore ali noče izpolniti mojih intimnih potreb, bom te potrebe zadovoljila drugje, da bom lahko doma ostala mirna in potrpežljiva žena.« Tako nekako.
Ohranjanje zakona
Varati z namenom ohraniti zakon. To je ključen premik v razumevanju ženske psihologije varanja. Ženske v teh primerih skrbno ločujejo afero od svojega primarnega življenja. Afera je zanje kot vzporedni svet, ki jim omogoča preživetje v resničnem svetu.
Še en pogosto spregledan razlog, zakaj ženske varajo, je čisti psihološki upor. Ženske so že od zgodnjega otroštva socializirane, da so empatične, da postavljajo potrebe drugih pred svoje in da so »pridne«. V dolgoletnem zakonu lahko to nenehno zatiranje lastnih želja in prilagajanje partnerju pripelje do nezavedne zamere.
Dr. Tammy Nelson, priznana terapevtka za pare in avtorica knjige When You're the One Who Cheats, ugotavlja, da je skok čez plot za nekatere ženske prvi resnično sebičen akt v njihovem življenju. Za žensko, ki je vse življenje igrala po pravilih, skrbela za vse okoli sebe in bila steber morale, je afera lahko oblika osvoboditve.
V tem smislu afera ne pomeni iskanja nove ljubezni. Pomeni prebujanje občutka lastne avtonomije in moči. Je način, kako ženska ugotovi, da še vedno obstaja zunaj okvirov, ki ji jih je določila družba ali njena družina.
Razumevanje, zakaj ženske varajo, pravzaprav zahteva predvsem, da kot družba opustimo moralna dvojna merila. Medtem ko je bila moška nezvestoba zgodovinsko obravnavana z določeno mero tolerance (kot biološka nuja ali kriza srednjih let), ženska nezvestoba še vedno nosi drugačno stigmo.
Dokler torej ne dojamemo, da imajo ženske enako kompleksen notranji svet, enako močno željo po avtonomiji, prepoznavnosti in vznemirjenju kot moški, pri čemer so podvržene večjim družbenim pritiskom, ne moremo zares razumeti, zakaj se nekdo odloči prestopiti Rubikon.
