»Ko je vroče, je tu gori veliko prijetneje kot v dolini, temperatura je za pet do šest stopinj nižja in vedno prijetno pihlja,« je ob dobrodošlici na Domu na Šmohorju dejala oskrbnica koče Breda Lorger. Res, prostrani svet razloženega naselja Šmohor deluje kot majhna planota, kjer se vročina ne more ujeti in ima veter prosto pot, da odpihne tudi slabo voljo, če jo kdo prinese s seboj iz doline. »Tu je sama pozitiva,« vidno vedrega in zadovoljnega obraza odvrne Breda. »Mir, narava, prijazni ljudje. Presrečna sem, da sem tu.«
Drug svet
Pred šestimi leti, ko je prišla epidemija covida in je ostala brez dela, je dobila priložnost, da uresniči svojo dolgoletno željo, biti oskrbnica. Na Domu na Šmohorju so ravno iskali najemnika, in ko sta jo tudi hčeri spodbudili, naj se prijavi, ker da je prava za to delo in o njem že dolgo sanja, se je le odločila za korak, s katerim je dolgo odlašala. »Interesentov je bilo veliko in mislila sem, da tako ali tako ne bo nič iz tega. Toda ko so me naslednji dan poklicali iz planinskega društva Laško in dejali, da so me izbrali, sem bila resnično vesela,« je dejala.
Čeprav ji delo v kuhinji in strežbi ni bilo tuje, ne nazadnje je gostinska tehnica, pa je na koči in v hribih vendarle drugače kot v dolini.
»Predvsem je tu, kjer je mir, prijetneje delati kot v dolini v živžavu. Ljudje so drugačni, pozitivni. Nekateri radi poklepetajo, drugi gredo pod lipe v mir, naročijo pijačo, meditirajo, se polnijo z energijo, ki je je tu okoli veliko. To je čisto drug svet.«
Od lipe do lipe
In v ta drugi svet vodijo za pohodnike nezahtevne poti tako z laške strani kot libojske, ki jih bodo zmogli tudi najmlajši in že starejši, do svojega zadovoljstva pa bodo prišli še cestni in gorski kolesarji. Kolesarske poti so lepo označene. Peš vam bo pot do Doma na Šmohorju vzela od 45 minut pa tja do dveh ur, odvisno, s katere strani in po kateri poti jo boste ubrali. Toda hojo si lahko vedno podaljšate še z obiskom kakega bližnjega hriba. Ker do Šmohorja pripelje iz Laškega tudi asfaltirana cesta, se je mogoče do koče pripeljati in jo od tam mahniti naokoli. Lep in krajši pohod vodi do bližnjega Maliča (932 metrov), od koder se odpre širni razgled na dolino Savinje, Pohorje in Paški Kozjak na severu, proti vzhodu in jugu pa na Lisco, Bohor, Kum ter številne posavske hribe vse do Čemšeniške planine.
Še krajši kot do Maliča je sprehod do cerkvice svetega Mohorja, kjer kraljujejo veličastne starodavne šmohorske lipe, ki segajo v pozni srednji vek in štejejo potemtakem več kot 500 let. Še vedno cvetijo in kljubujejo času ter vsem vremenskim neprilikam, čeprav je ena od njih na veliko noč 1879 pogorela.
Po Šmohorju poteka tudi tematsko-turistična Pot od lipe do lipe, ki je bila lani nagrajena za izjemne dosežke na področju gostoljubnosti in turistične ponudbe s strani Turistične zveze Slovenije. Vodila vas bo od Doma na Šmohorju do šmohorskih lip in cerkvice, vaških korit, vzletišča na Maliču in žganjekuhe Kneja. Dolga je kilometer in pol in je prav tako nezahtevna, na njej pa boste spoznali zanimivosti šmohorskih dolin, kot sta Fižolova in Pajkova dolina, ki je bila sredi 20. stoletja tudi priljubljena točka smučarjev iz Celja in Laškega.
Glavni adut – gobova juha
Včasih, ob večerih, če ji le čas dopušča, se do cerkvice svetega Mohorja rada sprehodi tudi Breda Lorger, za kaj več pa ji že zmanjka časa. Njena skrb je osredotočena na zadovoljstvo obiskovalcev, ki jih ob koncih tedna ne manjka. Od vsepovsod prihajajo in vseh starosti, otroci pa bodo tu brž pozabili na vso moderno tehnologijo. Dom na Šmohorju je namreč družinam prijazna koča, kar pomeni, da je obisk koče prijeten tako za otroke kot njihove starše.
Različna zunanja igrala, nogometno in odbojkarsko igrišče in prostor za piknike in dogodke so na voljo pred samo kočo. »Otroci lahko praznujejo rojstne dneve in si prinesejo tudi napihljiva igrala, saj imamo tam elektriko. Nedavno so imeli tu mini maturantski piknik otroci, ki zapuščajo vrtec in gredo v šolo. Naredili so si pravi program s preprogo in špalirjem, bili mini maturanti. To je bila prava mala 'žurka'. V koči imamo različne družabne igre, karte, kocke, sestavljanke, kar pride prav ob slabem vremenu. Družine nas rade obiščejo, pridejo pa tudi z dojenčki in vozički,« je naštevala Breda Lorger.
Seveda so otrokom prilagojene tudi porcije in jedi, toda otroci tako ali tako najraje posegajo po dunajskih zrezkih in ocvrtem krompirčku, je v smehu zatrdila Breda. Tudi zato je znameniti »wiener schnitzel« na meniju, toda Dom na Šmohorju vendarle najbolj slovi po enolončnicah in gobovi juhi z ajdovimi žganci. Konec tedna ne mine brez nje.
»Gobova juha je naš glavni adut in ajdovi žganci z ocvirki tudi. V dveh skrinjah imam samo gobe.« Ker ima vsaka kuharica svoj stil kuhanja in navade, je rdeča nit vsega na Šmohorju domače. »Veliko zelenjave uporabljamo in skrbimo, da so vse sestavine čim bolj lokalne. Nekaj dobimo od kmetij, nekaj pridelam sama, ker imamo doma majhno kmetijo, skuto za zavitke in štruklje dobim z bližnje kmetije, na koči prodajamo tudi čaje s kmetije Pr Kofetl. Ljudje si želijo v hribih jesti predvsem kaj domačega in na žlico, za otroke pa smo vključili tudi palačinke s sladoledom.«
Domačnost
Pod kočo je tudi parkirišče za avtodome, v izgradnji je še hiška, kjer bodo dodatni sanitarni prostori, prhe za kolesarje ter pomivalnica in umivalnice za avtodomarje. Bližina zdravilišča v Laškem namreč pritegne na Šmohor tudi goste iz tujine.
»Dela je veliko, a zame je Šmohor drugi dom. Ne gre samo za kuhanje in strežbo, treba je tudi čistiti, pospravljati, prati, pomiti okna, urediti okolico … Dela nikoli ne zmanjka. Seveda sem kdaj utrujena, da se samo v posteljo zvrnem ali stoje nekaj pojem, toda ko veš, da si nekaj dobro naredil, potem je tvoja duša polna. Veliko mi pomeni, da so ljudje zadovoljni in se vračajo. Kajti če so zadovoljni oni, smo zadovoljni vsi. Včasih pride kak kolesar, ki mu je spustila zračnica, pa mu lahko vse ponudim, tlačilko, krpe, lepila, klešče. Celo kakšen povodec za psa imam v rezervi, majico, če koga namoči dež, obliže, pinceto, če dobijo klopa, nogavice … Vse imam v mislih in to ljudem veliko pomeni. Zato pravim, da moraš imeti za to delo srce. Kajti ko pohodniki vstopijo v kočo, morajo začutiti, da ta diha, mora se čutiti domačnost. Naj so to rože ali čaji, ki jih sušimo. Srečna sem, da mi je bilo dano priti sem,« je še dejala Breda Lorger.
