Spoznali smo že, kako se naše telo – vse do ravni celic in mitohondrijev – odziva na naše življenjske navade in nenehno gibanje. Toda če je biologija temelj, je psihologija tista, ki določa, kaj je na teh temeljih zgrajeno. Zakaj nekateri umi z leti postanejo rigidni, prestrašeni in cinični, drugi pa ohranijo neverjetno elastičnost in otroško sposobnost čudenja?
Odgovor se po mnenju mnogih strokovnjakov skriva v mentalni drži, ki bi jo lahko poimenovali »odraz radovednosti«. Starejši posamezniki, ki se počutijo desetletja mlajše od svoje kronološke starosti, delijo določene psihološke vzorce. Ti delujejo kot nekakšen kognitivni vodnjak mladosti, ki redno osvežuje njihove nevronske povezave.
Če pozorno prisluhnete pogovorom ljudi na pragu jeseni življenja, se hitro pokaže ločnica. Tisti, ki se v svoji koži počutijo stare in utrujene, večinoma govorijo o preteklosti. Njihov miselni svet je zamejen s spomini, nostalgijo in prepričanjem, da so najboljša leta nepreklicno mimo.
Posamezniki z nizko subjektivno starostjo pa svoj pogled nenehno usmerjajo naprej. Govorijo o novi knjigi, ki si jo želijo prebrati, o izletu, ki ga načrtujejo za naslednji mesec, ali pa o tem, katere rože bodo posadili spomladi. Ta usmerjenost v prihodnost ustvarja nujni kognitivni zagon. Možgani potrebujejo cilj, da ostanejo budni. Ko se veselimo nečesa v prihodnosti, ohranjamo občutek lastne osebne rasti, ki je ključen za mladostno počutje.
Protistrup za cinizem
Cinizem in zagrenjenost sta težki psihološki bremeni, ki dobesedno in v prenesenem pomenu pospešujeta staranje. S seboj prinašata kronični stres, ki ponovno sproža tiste vnetne procese, o katerih smo govorili v prvem delu. Nasprotje cinizma pa ni naivnost, pač pa izrazita psihološka lastnost, znana kot odprtost za izkušnje.
Dr. Ellen Langer, priznana profesorica psihologije z Univerze Harvard in pionirka raziskovanja čuječnosti in staranja, je že v osemdesetih letih s svojo prelomno študijo Counterclockwise pokazala, kako tesno sta povezana um in telo. V svojih delih redno opozarja na nevarnost rigidnih prepričanj o tem, kaj naj bi starost prinesla.
V svoji knjigi Mindfulness (Čuječnost) dr. Langerjeva poudarja: »Če spremenimo svoje mišljenje o staranju, lahko spremenimo način, kako se staramo.« Ko se odrečemo družbeno vsiljenim in vnaprej naučenim omejitvam (kot so misli, da smo za nekaj prestari ali da sodobne tehnologije ne bomo nikoli razumeli), se naše telo pogosto odzove z vitalnostjo. Tisti, ki se počutijo mlade, so pripravljeni spremeniti svoje mnenje, raziskovati neznano in se pustiti presenetiti.
Japonski ikigaj
Nobena razprava o psihologiji mladostnega staranja pa ni popolna brez omembe osebnega smisla. Na japonskem otoku Okinava, kjer živi nenavadno veliko izjemno vitalnih stoletnikov, poznajo globoko zakoreninjen koncept ikigaj. V grobem prevodu to pomeni »razlog, zakaj se zjutraj zbudimo«.
Iskanje in ohranjanje smisla je eden najmočnejših dejavnikov, ki nas ščiti. Naj gre za prostovoljno delo v lokalni knjižnici, strasten hobi, učenje igranja na inštrument ali predano skrb za vnuke – imeti nalogo, ki nas presega in ki zahteva našo pozornost, dokazano ščiti možgane in nas ohranja bolj bistre.
Dan Buettner, raziskovalec in avtor globalnega projekta Modre cone (Blue Zones), ki je obkrožil svet, da bi preučil regije z najdaljšo življenjsko dobo, poudarja, da je ta psihološki element povsem nepogrešljiv. Za revijo National Geographic je povzel pomen te življenjske iskre: »Poznavanje svojega smisla življenja oziroma namena vam lahko prinese do sedem dodatnih let pričakovane življenjske dobe.« Smisel zmanjšuje eksistencialni stres in nam daje psihološko odpornost, da se lažje spopademo z neizogibnimi izgubami, ki jih prinaša minevanje časa.
