»Zanima me, kdaj se zdrava skrb za zdravje prevesi v hipohondrijo? Imam namreč soseda, ki ves čas išče neke bolezni pri sebi. Na kateri koli pregled gre, izvid ne pokaže nič posebnega, on pa je prepričan, da se zdravniki motijo in da z njim nekaj hudo ni v redu. Kako mu lahko pomagam iz tega primeža, saj noče slišati nič o tem, da mu pretirana skrb za zdravje, kamor sodi tudi obsesija s pretirano zdravo hrano, bolj škodi kot koristi?« sprašuje bralka Violeta.
Meja med zdravo skrbjo za telo in zdravstveno tesnobo – prej znano kot hipohondrija – se prestopi takrat, ko ukvarjanje z zdravjem ne prinaša več miru in vitalnosti, temveč postane vir stalnega stresa in prevzame nadzor nad človekovim vsakdanom.
Pri vašem sosedu opažate dva prepletena pojava. Prvi je zdravstvena tesnoba, pri kateri um napačno in katastrofično interpretira povsem normalne telesne občutke. Ker so fizični simptomi, ki jih povzroči sam stres, zanj povsem resnični, negativnim izvidom ne verjame in meni, da so zdravniki nekaj spregledali. Drugi pojav je obsedenost s popolnoma čisto prehrano, ki ji strokovno pravimo ortoreksija. Pod to masko »zdravega življenja« se pogosto skriva globoka potreba po nadzoru. Ko človek čuti, da nima nadzora nad svetom ali svojimi čustvi, začne obsesivno nadzirati tisto, kar lahko – svoje telo in svoj krožnik.
Kako mu lahko pomagate iz tega primeža? Najpomembnejše pravilo je: ne prepričujte ga z logiko. Če mu boste dopovedovali, da mu nič ni in da mu pretirana skrb le škodi, bo čutil, da mu ne verjamete. Počutil se bo nerazumljenega in se bo le še bolj zaprl vase. Namesto pregovarjanja o izvidih raje naslovite njegovo stisko. Ko začne razlagati o novi bolezni, mu recite: »Vidim, da te to zelo skrbi in izčrpava. Mora biti res težko nenehno živeti v takšnem strahu.« S tem potrdite njegova čustva, ne da bi se strinjali z njegovo namišljeno diagnozo.
Naslednji korak je preusmerjanje pozornosti. Spodbujajte pogovore o temah, ki niso povezane z medicino, hrano ali simptomi.
Ker je zdravstvena tesnoba resna duševna stiska, prijateljska podpora včasih ni dovolj. Lahko mu previdno predlagate strokovno pomoč, vendar bodite taktni. Ne recite mu, da si vse domišlja. Raje poskusite takole: »Vidim, da je to nenehno iskanje vzrokov zate ogromen stres. Morda bi ti koristil pogovor s strokovnjakom, ki uči tehnike za obvladovanje stresa in pomiritev živčnega sistema.«
