Fraza za skladbo (I Can't Get No) Satisfaction, ki jo sestavljajo tri note na dveh kitarskih strunah, na treh mestih na ubiralki kitare, za kar ne potrebuješ učitelja kitare, obenem pa je točno to, kar hočeš slišati, naj bi nastala na današnji dan, 6. maja 1965. Kot pravi legenda, jo je Keith Richards tistega dne, tik preden je zaspal oziroma potem ko naj bi si privoščil opravek z dvema spremljevalkama s koncerta nekaj prej, posnel na prenosni Philipsov snemalnik. Ni mu uspelo dolgo igrati. Po nekaj deset sekundah je utonil v spanec in pozabil ugasniti snemalnik: »Ko sem se zjutraj zbudil, sem opazil, da je snemalnik snemal do konca traku, in ko sem zavrtel na začetek, je bilo najprej res približno štirideset ali petdeset sekund posnete fraze, na preostanku posnetka pa je slišati moje smrčanje,« je o tem povedal sam.
Gradnja prestopniške podobe
Zasedba je bila v tistem času v vzponu, vendar še daleč od statusa največjih rivalov The Beatles. Tudi v ZDA so bile nekatere britanske skupine, kot na primer The Dave Clark Five, The Kinks, The Searchers, Gerry and the Pacemakers ali Herman Hermits, s skladbami iz leta 1964 uspešnejše od štiriindvajsetega mesta, ki so ga prav tako leta 1964 The Rolling Stones na ameriški lestvici zasedli s skladbo Tell Me oziroma šestindvajsetega s skladbo It's All Over Now, čeravno so s slednjo v Angliji že segli po vrhu. V tistem obdobju so še izrazito sloneli na priredbah, saj je bila njihova povsem avtorska velika plošča šele Aftermath iz aprila 1966. Ob rob primerjavam z Beatlesi pa dodajmo, da je liverpoolska četverica do aprila 1966 na ameriški lestvici nanizala že enajst prvih mest.
Tudi Stonesi so se leta 1964 dvakrat odpravili na dve mini turneji po ZDA, kar so konec aprila 1965 ponovili, jeseni istega leta pa prav tako. Šestega maja so nastopili na bejzbolskem stadionu v mestu Clearwater v zvezni državi Florida. O koncertu, ki je bil prekinjen zaradi izgredov, je pisal lokalni časopis in direktor športnega parka je izjavil: »To je to, dokler bom jaz tukaj, takšnih koncertov ne bo več.« Šlo je za dogodek, ki je dodatno prispeval h graditvi podobe slabih fantov, ki se je glede Stonesov uspešno uveljavljala na obeh straneh oceana. Temeljni dogodek, ki jih je povezal s prestopništvom, se je zgodil avgusta 1964 v nizozemskem Haagu, kjer so nastopili v gledališki dvorani Kurhaus. Izbruhnili so neredi, vdiranje na oder, pretepi med občinstvom, vandalizem, v katerem je bila dvorana s tapiserijami na stenah, lestenci in ložami razdejana. In najpomembnejše: tam je bila tudi nizozemska televizija, ki je dogajanje posnela in predvajala, kar je povzročilo eksplozijo subkulturnosti na Nizozemskem.
Pesem, kakršne Beatles niso imeli
Razlog, da so bili na koncertih Stonesov izgredi, ki jih na koncertih The Beatles ni bilo, gre iskati v tem, da so v zgodnjem občinstvu Liverpoolčanov prevladovala dekleta, medtem ko je bilo zgodnje občinstvo Londončanov bolj mešano oziroma so bili Stones bolj fantovska zasedba od The Beatles. Marca 1965 se jim je zgodilo prvo neposredno soočenje z zakonodajo, ko so bili zasačeni med uriniranjem po steni bencinske črpalke, potem ko jim lastnik ni dovolil uporabiti stranišča. Bili so oglobljeni, kar je menedžer Andrew Loog Oldham kakopak spravil v javna občila.
Prestopniška paradigma je bila zastavljena, delovala je, manjkala jim je zgolj še zares prava uspešnica. To je bila Satisfaction. Skladba o odtujenosti, o nezmožnosti doseči zadovoljstvo, kakršne niso imeli ne The Beatles ne kdo drug – oziroma, kot je dejal Jagger: »To je bila pesem, ki je resnično ustvarila Rolling Stonese, nas spremenila iz navadne skupine v ogromno, pošastno skupino. Ima zelo privlačen naslov. Ima zelo privlačen kitarski rif. Ima odličen kitarski zvok, ki je bil takrat originalen. In ujame duha časa, kar je pri takšnih pesmih zelo pomembno.«
Nastala je hitro. Ko se je Richards naslednji dan, torej 7. maja, zbudil in si zavrtel, kar je posnel, je poklical Micka Jaggerja, ki je potem istega dne ob hotelskem bazenu, s katerega obstaja tudi serija fotografij, napisal besedilo. Čez štiri dni so bili že v snemalnem studiu Chess v Chicagu, kjer so imeli dan prej koncert, nakar so jo čez nekaj dni vnovič posneli v studiu v Hollywoodu, saj se je njihova turneja preselila v Kalifornijo. Ob nesporno učinkoviti kombinaciji melodije, besedila, igranja in petja je k prepoznavnosti skladbe pripomogel tudi zvok električne kitare v refrenu, ki jo je Richards odigral s pomočjo učinka maestro FZ-1 fuzz-tone. To je bil prvi primer uporabe takega učinka v takšni uspešnici, v kateri je presežena distorzija kitare, kakršno premore skladba You Really Got Me skupine Kinks iz avgusta 1964. Za tisti zvok je kitarist Kinksov z britvico narezal membrano zvočnika, medtem ko je v primeru fuzz pedala treba zgolj stopiti na gumb. Ena od posledic je bila, da je bil Maestrov fuzz pedal nemudoma razprodan, saj so vsi hoteli imeti tak zvok.
Richards v skladbo ni verjel
Zanimivo je, da je Richards učinek v refrenu uporabil zato, da bi zaznamoval prostor in melodijo, ki bi jo morala po njegovi zamisli odigrati trobila. Obenem v samo skladbo ni posebno verjel, ampak jo je ocenjeval kot material za zapolnitev albuma in je nasprotoval ideji, da bi skladbo izdali kot »singel« na mali plošči, vendar se je preostanek zasedbe z menedžerjem Andrewom Loogom Oldhamom na čelu odločil, da posnetek proti njegovi volji spustijo v javnost, obenem z distorzirano kitaro in brez trobil.
Skladba se je v kratkem prebila na vrhove lestvic po vsem svetu vključno z ZDA, kjer je postala prvo mesto 10. julija 1965, septembra tudi v Veliki Britaniji. Zabavno. Po mnenju revije Rolling Stone je Satisfaction druga na lestvici najboljših skladb vseh časov, takoj za Dylanovo Like A Rolling Stone, tretja je Imagine Johna Lennona.
