Ničkoliko je bilo že primerov zdravniške malomarnosti, ko zdravniki niso pravočasno odkrili hude bolezni in je bilo zaradi tega prepozno za uspešno zdravljenje. A 41-letni Britanec Simon Pearson ima ravno obratno izkušnjo, ki pa mu je prav tako povzročila precej trpljenja. Zdaj toži bolnišnico, kjer so mu napačno diagnosticirali raka v terminalni fazi, zaradi česar je sedem let po nepotrebnem živel v prepričanju, da se mu življenje izteka.
Pearsonu so pred osmimi leti diagnosticirali policitemijo vero, redko in neozdravljivo obliko počasi rastočega krvnega raka. Bolezen povzroči, da celice kostnega mozga proizvajajo preveč rdečih krvnih celic, pri ljudeh pa se lahko pojavi tudi nenormalno veliko število trombocitov in belih krvničk. Običajno nastane zaradi spremembe gena, povprečna starost pri odkritih primerih pa je 60 let. Zdravljenje vključuje venesekcijo oziroma odstranitev približno pol litra krvi hkrati, kar je najhitrejši način za zmanjšanje števila rdečih krvničk, terja pa tudi redno jemanje zdravil, ki upočasnjujejo nastajanje rdečih krvnih celic in preprečujejo nastajanje krvnih strdkov.
Simon je pred prvim obiskom zdravnika trpel zaradi izjemne utrujenosti in je bil zaradi visokega števila krvnih celic in nenormalne ravni železa napoten v bolnišnico Georgea Eliota v Warwickshiru, kjer so očetu dveh otrok z napačno diagnozo raka čez noč postavili življenje na glavo in mu povzročili sedem let pekla. Poleg uničujoče diagnoze o krvnem raku so mu sporočili še, da ima tudi hemokromatozo – genetsko bolezen, ki lahko povzroči poškodbe organov zaradi kopičenja strupenega železa v telesu. Če se ne zdravi, lahko stanje poškoduje dele telesa, zlasti jetra, sklepe, trebušno slinavko in srce. Zaradi tega je nesrečnik v sedmih letih kljub fobiji pred iglami prejel kar 42 injekcij za odvajanje krvi iz telesa. »Vedno sem imel pravo fobijo pred iglami, zato je bilo večkratno odvzemanje krvi travmatično. Nisem imel razloga, da bi oporekal čemur koli, kar so mi povedali, saj sem zaupal zdravnikom,« se spominja Simon, ki pa so mu julija lani po rutinskem pregledu in nekaterih pomislekih medicinske sestre opravili dodatne teste, ki so potrdili, da v resnici sploh nima raka in ga nikoli niti ni imel. Za napačno se je izkazala tudi diagnoza hemokromatoze.
Pričakuje odškodnino
»Popoln šok je bil, ko so mi nenadoma povedali, da morda nimam nobenega od obeh diagnosticiranih stanj. Leta sem verjel, da imam bolezen, ki bi me lahko sčasoma ubila. Zaradi tega sem bil pogosto vso noč buden. Strah me je bilo tudi, da bi se ta genetska bolezen lahko prenesla na moja sinova, stara 19 in 16 let, zato sem se čutil krivega in bil zaskrbljen tudi za njuno prihodnost. Ves ta čas sem trpel zaradi stranskih učinkov, vključno z glavoboli in utrujenostjo, prizadeta je bila moja sposobnost za delo in kakovost mojega življenja, težko sem tudi preživljal družino. Ves čas se sprašujem, kako je lahko trajalo tako dolgo, preden so odkrili, da vsega tega sploh nisem potreboval. Še vedno se težko sprijaznim z dejstvom, da je bila vse skupaj napaka,« ob oziranju na mučno preteklost ugotavlja Simon, ki je zdaj sprožil pravni postopek proti bolnišnici zaradi zdravniške malomarnosti.
Bolnišnica se je Simonu opravičila in sporočila, da so sprejeli ukrepe, da se podobna napačna diagnoza ne bi ponovila. Posebna preiskava je že ugotovila, da je bil Simon »izpostavljen škodljivi klinični praksi«, in potrdila, da bi se lahko izognili 42 nepotrebnim posegom, izvedenim med letoma 2017 in 2025. Ob tem niso odkrili nobenih medicinskih dokazov, ki bi podpirali diagnoze. Odškodnina, ki jo Simon terja z odvetniki, naj bi nadomestila tudi izgubljeni zaslužek, višje stroške zavarovanja in soočanje s psihološkimi posledicami. »Zadnjih nekaj let je Simona močno finančno, fizično in čustveno obremenilo, saj je še vedno šokiran in razburjen zaradi tega, kar je moral prestati. Čeprav nič ne more nadomestiti tega, kar je prestal, pozdravljamo zgodnje priznanje odgovornosti s strani bolnišničnega sklada in zdaj sodelujemo z njim, da bi Simonu zagotovili dostop do podpore, ki jo potrebuje, da bi lahko nadaljeval svoje življenje. Ključnega pomena je tudi, da se iz ugotovljenih napak kaj naučimo za izboljšanje varnosti pacientov,« pravi njegova odvetnica Victoria Zinzan. »Nočem, da bi še kdo šel skozi to, kar sem doživel,« dodaja Simon, ki mora ob povsem upravičenem pričakovanju visoke odškodnine vendarle občutiti tudi nekaj olajšanja, ker se je diagnoza smrtonosne bolezni izkazala za povsem napačno.
