Skupina Zabranjeno pušenje je nastala leta 1980 kot klasičen garažni bend. Prijatelji s sarajevskega Koševa, ki so obiskovali isto gimnazijo, so začeli v naslednji postavi: Nenad Janković (Dr. Karajlić; vokal), Davor Sučić (Sejo Sexon; kitara), Zenit Džozić (Fu-Do; bobni), Mladen Mitić (Munja; bas kitara), Dražen Janković (Seid Little Karajlić; klaviature), Ognjen Gajić (saksofon, flavta), Mustafa Čengić (Muče; solo kitara) in Zoran Degan (Poka; sintesizer). Kot zunanji član je s skupino sodeloval eden najpomembnejših utemeljiteljev novega primitivizma Mirko Srdić (Elvis J. Kurtović).
Člani zasedbe so bili tudi del znamenite Top liste nadrealista. Prvi album so izdali šele po štirih letih delovanja. Pesem Pišonja i Žuga pa je izšla na tretjem Pozdrav iz zemlje Safari. Pospremili so ga z veliko turnejo po Jugoslaviji s kar 87 nastopi.
Pesem Balada o Pišonji i Žugi je nastala po resničnem dogodku. Avtorju Seji Sexonu je njegov mlajši brat povedal za zanimiv dogodek. Pišonja in Žuga sta bila bratova sošolca, sinova voznika Centrotransa. »'Sposodila' sta si univerzalni ključ, ki je odpiral vrata vseh avtobusov. Ne ravno srečno sta izbrala avtobus, ki bi moral iti v popravilo, zato zavore skorajda niso delale. Ti avtobusi so se zaganjali le s pritiskom na gumb in odpeljala sta ga z dvorišča na cesto proti Dubrovniku. Prišla nista tako zelo daleč, kot sem opisal v pesmi, do morja in vanj, saj jih je z barikado kmalu zaustavila policija.« Za HTV je pred leti Žuga razložil, da je Pišonji na kratko še uspelo pobegniti policiji, njega pa so pospravili v marico, precej na trdo, direktno iz avtobusa. Njuno dejanje je postalo legendarno šele s to pesmijo. Po njej je beograjski Atelje 220 napravil tudi gledališko predstavo.
Glavna akterja te zgodbe nista več živa. Pišonja je umrl v vojni, Žugo pa je pred približno šestimi leti zadel srčni infarkt.
