CC. Ko takšno oznako zasledimo ob imenu avtomobila, lahko pomislimo na več stvari. Denimo štirikolesnike, pri katerih CC označuje, da gre za vozilo, ki v sebi združuje kupeja in kabrioleta (ki se pač v angleščini zapišeta s črko c), kar denimo velja peugeote 206 CC, 207 CC, 307 CC, 308 CC, renaulta megana CC, forda focusa CC, nissana micro CC, volva C70 CC... Pri nekaterih drugih, denimo volkswagnu passatu CC oziroma zgolj volkswagnu CC, omenjeni črki medtem označujeta, da ge za komfortnega, torej udobnega kupeja (comfort coupe), prav vsem naštetim pa je skupno, da jih ni več v proizvodnji.
Ko smo pred časom tako zasledili, da kani na ceste zapeljati nov volvo EX30 CC, smo seveda zastrigli z ušesi – je možno, da bi Volvo v teh časih na ceste poslal električnega športnoterenskega kupejevskega kabrioleta? No, kaj hitro je postalo jasno, da bi bilo to preveč ambiciozno celo za v zadnjem času znamko, ki se je iz precej standardno konzervativne transformirala v eno najbolj ambicioznih (beri: drznih), tako po obliki predvsem električnih vozil kot predvsem pri oblikovanju in občutku v notranjosti. Prvi tak je bil pav volvo EX30, ki je bržčas avto z najmanj fizičnimi stikali in gumbi na našem trgu, CC pa pri njem predstavlja različico cross country, torej še bolj terensko ozaljšano različico električnega SUV, kar je vidno predvsem po nekaterih oblikovnih dodatkih, napisih, pa tudi pri slabih dveh centimetrih povišani oddaljenosti od tal.
Bolj ali manj gre torej za vizuelne dodatke, ki avto pri vožnji po makadamu ali kolovozih tudi dodatno zaščitijo, drugače pa večjih razlik med vožnjo nismo občutili. Razen pri višjih hitrostih, ko je zavoljo strešnih nosilcev znalo malce neprijetno piskati, zato jih je, ko niso v uporabi, pametno odstraniti. Sicer pa se tale volvo pelje naravnost izjemno, na vseh vrstah cest, predvsem pa gre pri njem bržčas za avto, ki najbolje od vseh skrije, česa je zmožen. Prepričani smo, da mu, v kolikor tega ne ve vnaprej, prav nihče ne bi prisodil, da je zmožen z mesta do hitrosti 100 kilometrov na uro pospešiti v vsega 3,7 sekunde (!), za kar poskrbita dva električna motorja, po vsak na eni osi, s sistemsko močjo 428 konjev (315 kilovatov), ki avtu zagotavljata tudi štirikolesni pogon.
Vse omenjeno, pa tudi dejstvo, da smo se z njim družili v času, ko je bilo vseskozi precej hladno, je pomenilo, da EX30 CC na našem testu ni dosegel obljube o dosegu preko 400 kilometrov (baterija ima kapaciteto 65 kilovatnih ur), smo jih pa kljub temu z njim brez težav naredili slabih 350, pri čemer ni bilo malo avtocestne vožnje, pa tudi baterijo smo uspeli do 80 odstotkov napolniti v manj kot pol ure.
Skratka, tale avto nudi zares veliko užitkov, slabost pa je že dobro znana – vse, ampak dobesedno vse, vključno z nastavitvijo zunanjih ogledal ali odpiranja sovoznikovega predala, se počne preko zaslona na dotik. Saj se človek navadi, marsikomu zna biti tudi simpatično, je pa zamudno in vsaj kakšen dodaten gumb ne bi škodil.
