»Ekipa je slika trenerja,« je v preteklosti v enem od intervjujev dejal Kevin Joseph Pangos, takrat še mladi košarkar in najboljši igralec litovskega Žalgirisa pod trenersko roko Šarunasa Jasikevičiusa. Od takrat do danes se je v Pangosovi karieri zgodilo še marsikaj: igral je v različnih evropskih klubih, v kanadski reprezentanci ter za kratek čas tudi v ameriški ligi NBA. Zdaj je spet na evropski celini, 33-letnik od lani jeseni igra v Turčiji za carigrajski Esenler Erokspor. Že nekaj let pa skrbno načrtuje tudi življenje po koncu kariere profesionalnega košarkarja in vpija znanje odličnih košarkarskih trenerjev. Kot kaže, se v prihodnosti vidi v trenerskih vodah. Kdove, morda kdaj tudi v Sloveniji. Kevin Pangos je Kanadčan, ki ima tudi slovenski potni list.
Najmlajši član kanadske reprezentance
Njegovi predniki izhajajo s Primorskega, iz okolice Škofij, so že pred leti zapisali slovenski športni novinarji. Od kod natanko, zahteva poglobljeno raziskavo. Priimek Pangos je sicer pogost na Krasu in v Istri ter tudi v Furlaniji - Julijski krajini, a nekaj naših sogovornikov s tem priimkom rodbine Kevina Pangosa ne pozna, košarkar pa na naše poizvedovanje ni odgovoril. Znano je, da je košarkarjev ded Roman Pangos po drugi svetovni vojni pobegnil v Italijo, najprej v Videm, nato v begunsko taborišče Capua pri Neaplju. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Marijo in skupaj sta se izselila v Kanado.
Njun vnuk Kevin Pangos se je rodil leta 1993 v kraju Holland Landing v Torontu. Začel je s hokejem kot najbrž vsak kanadski otrok, kmalu pa ga je prevzela košarka. To niti ne preseneča, ljubezen do tega športa sta mu vcepila oče Bill in mama Patty, oba člana univerzitetnih košarkarskih ekip. Oče je bil več kot 30 let tudi trener ženske ekipe univerze York v Torontu. Tam je košarko igrala tudi Kevinova sestra Kayla.
Kevin je bil že v otroštvu zavzet košarkar s sanjami zaigrati v ligi NBA. Njegov vzornik je bil takrat kanadski NBA-zvezdnik Steve Nash. Ko je mladi Pangos slišal, da Nash za trening čisto vsak dan 500-krat vrže na koš, je temu seveda sledil. To se je najbrž kmalu obrestovalo, ko se je bilo treba izkazati s trojko. V člansko kanadsko reprezentanco so ga izbrali že pri 16 letih in leta 2010 je z reprezentanco debitiral na tekmi z Italijo v Trentu. Italija je na tekmi prevladala, in ko je bil izid že odločen, se je trener odločil za nekaj minut na parket poslati svojega 16-letnega organizatorja igre Pangosa, najmlajšega igralca, ki je kadar koli zaigral za kanadsko člansko reprezentanco. Svojo prvo reprezentančno tekmo je končal z dvema trojkama, drugo za drugo.
V svoje vrste so ga vabile različne univerze s košarkarskimi ekipami, izbral je ameriško univerzo Gonzaga v mestu Spokane v državi Washington. Kevin Pangos se je odlično znašel kot organizator igre v ekipi Gonzaga Bulldogs, že na svoji drugi tekmi je dosegel 33 točk in zadel devet trojk. Prebil se je med najuspešnejše kanadske univerzitetne košarkarje. V letu 2015 ga je Sporting News razglasil za igralca leta.
Po evropski slavi vendarle klic iz NBA
Kljub uspehom mu pot v ligo NBA takrat ni uspela, težko pričakovanega nabora zanj ni bilo. V intervjujih je priznal, da je potreboval nekaj časa, da je to sprejel, in spremenil strategijo. Prišel je igrat v Evropo, najprej za Gran Canario, zatem v litovski Žalgiris, kjer je bil kmalu v samem vrhu. Takrat naj bi zaprosil tudi za slovenski potni list in ga dobil. A v košarki je ostal zvest kanadski reprezentanci. »Slovenije ne poznam dobro, ne znam veliko besed slovensko, čeprav nekateri člani moje družine še vedno živijo tam,« je pred nekaj leti povedal za športni časnik Ekipa.
Po odlični igri v Žalgirisu ga je privabila Barcelona. A tam so ga ustavile poškodbe stopala. Dlje časa ni mogel teči ali skakati, zato se je bolj posvetil mentalni pripravi: vključil je meditacijo, dihalne vaje in športnega psihologa. Spremenil je tudi način treninga, da ni obremenjeval kronične poškodbe, začel je vaditi pilates ter izvajati druge metode za okrepitev telesa in hitrejše okrevanje. »Težki trenutki, vzponi in padci so mi pomagali, da sem postal boljši igralec in človek, skozi to sem zrasel,« je povedal, ko je začel igrati za Zenit v Sankt Peterburgu ter klub popeljal v končnico evrolige. Bil je izbran v prvo peterko tekmovanja: prvi Kanadčan s tem dosežkom. Zanj so se potegovali najboljši klubi v Evropi.
Končno je pokazal dovolj, da je pri 28 letih dobil priložnost v ligi NBA. Podpisal je za Cleveland Cavaliers za sezono 2021/2022 za manj denarja, kot ga je dobival v Evropi, da je le uresničil sanje, ki jih je gradil desetletja. »Vse, kar sem v življenju počel, je bilo usmerjeno v ta cilj: NBA,« je povedal ob prihodu v Cleveland. A se ni izšlo po načrtih. Evropski zvezdnik se je v NBA znašel v vlogi obrobnega igralca. Več veselja je takrat doživel v zasebnem življenju. Družina, ki jo je ustvaril z dolgoletno partnerico Katey, se je ravno takrat ob hčerki Olivii povečala še za sina Declana.
Kam ga bo vodila pot iz Turčije?
Sledil je nov klic iz Evrope, kjer je pravo košarkarsko okolje za 188 centimetrov visokega organizatorja igre. V začetku februarja 2022 se je že dogovoril z moskovskim CSKA, kjer so ga dlje časa snubili. A na koncu do Moskve ni prispel. Selitev v Rusijo je ustavila ruska invazija na Ukrajino. Znova je moral spremeniti načrte. V zadnjih letih je zaigral za Olimpio Milano, Valencio in Napoli, lani jeseni pa se je preselil k turškemu Esenler Eroksporu. Kanadčan s slovenskim potnim listom je pravi nomad med košarkarji. Tudi domovino svojega starega očeta je v preteklosti že obiskal, uradno pa (še) ni stopil na slovenska košarkarska igrišča.
