Aston martin cygnet je eden najbolj nenavadnih avtomobilov v zgodovini britanske prestižne znamke. Podjetje, čigar ime že desetletja povezujemo z mogočnimi motorji V8 in V12, elegantnimi kupeji ter Jamesom Bondom, je leta 2011 na trg poslalo mestni avtomobil, dolg komaj tri metre. Za marsikaterega ljubitelja znamke je šlo za skoraj bogokletni projekt, za vodstvo podjetja pa pragmatično rešitev zelo konkretnega problema – vse strožjih okoljskih predpisov Evropske unije.
Ob koncu prvega desetletja 21. stoletja so evropske emisijske zahteve proizvajalce silile v zniževanje povprečnih izpustov celotne prodajne flote. Za velike proizvajalce to ni predstavljalo nepremostljive ovire, saj so visoko porabo velikih modelov preprosto uravnotežili z majhnimi mestnimi avtomobili. Aston Martin te možnosti ni imel. Njegovo ponudbo so sestavljali skoraj izključno zmogljivi športni avtomobili z velikimi bencinskimi motorji. Razvoj povsem novega mestnega avtomobila bi bil za majhnega proizvajalca predrag, zato je podjetje poiskalo partnerja.
Rešitev so našli pri Toyoti. Osnova za cygnet je postal toyota iQ, eden najbolj domiselno zasnovanih mestnih avtomobilov svojega časa. Japonski model je slovel po izjemno učinkoviti razporeditvi prostora, ki je na dolžini manj kot treh metrov omogočala štiri sedeže oziroma konfiguracijo 3+1. Aston Martin je od Toyote prevzel skoraj celotno tehnično osnovo, nato pa avtomobil temeljito predelal, da bi ustrezal podobi britanske prestižne znamke.
Skoraj neomejene prilagoditve
Čeprav je cygnet na prvi pogled ostal izredno podoben Toyotinemu iQ, je dobil številne značilnosti večjih astonov martinov. Sprednji del je krasila velika maska motorja, oblikovana po vzoru modelov DB9 in vantage, spremenili so tudi odbijače, pokrov motorja, blatnike in zadek vozila. Oblikovalci so veliko pozornosti namenili tudi podrobnostim. Čeprav je šlo za izdelek v sili, so želeli ustvariti vtis, da gre vseeno za pravi aston martin in ne zgolj za avtomobil z drugo značko.
Še več sprememb je doživel potniški prostor. Tam je Toyotin pečat skoraj povsem izginil. Interjer je bil oblečen v kakovostno ročno šivano usnje. Ob tem so kupci lahko izbirali med skoraj neomejenimi možnostmi prilagoditve, podobno kot pri bistveno dražjih modelih znamke. Vsak primerek so ročno dokončali v tovarni Astona Martina v Gaydonu.
Pod pokrovom vseeno ni bilo eksotične tehnike. Cygnet je uporabljal Toyotin 1,33-litrski štirivaljni bencinski motor z močjo približno 72 kilovatov oziroma 98 konjskih moči. Kupci so lahko izbirali med šeststopenjskim ročnim menjalnikom ali brezstopenjskim samodejnim menjalnikom CVT. Pospešek do 100 kilometrov na uro je trajal okoli enajst sekund, največja hitrost pa je znašala približno 170 kilometrov na uro.
Klavrno propadel, nato vstal od mrtvih
Takšne številke seveda niso navduševale ljubiteljev športne vožnje astona martina, vendar to nikoli ni bil namen avtomobila. Cygnet je bil projekt v sili, ker je sila tako velevala, je podjetje upalo, da svoje znamke ne bodo pretirano popačili s prestižnim mestnim vozilom z mestnimi specifikacijami.
Ni se izšlo v celoti. Javnost je težko sprejela dejstvo, da avtomobil, ki je bil v osnovi Toyota iQ, stane skoraj trikrat toliko kot njegov japonski sorodnik. Cena se je namreč gibala od 35.000 do 40.000 evrov, odvisno od opreme in trga. Kritiki so ob tem poudarjali, da kupec za občutno višjo ceno ne dobi bistveno zmogljivejšega ali prostornejšega avtomobila, temveč predvsem prestižnejše materiale in znameniti logotip na pokrovu motorja.
Po drugi strani so nekateri novinarji priznali, da je Aston Martin svojo nalogo opravil presenetljivo temeljito. Cygnet ni deloval kot površna predelava, ampak kot zelo kakovostno izdelan mestni avtomobil. Pohvale so bile namenjene predvsem notranjosti, udobju in občutku prestiža, ki ga pri tako majhnih avtomobilih konkurentov skoraj ni bilo mogoče najti. Kljub temu je večina menila, da projekt preprosto ni nagovarjal dovolj velikega kroga kupcev.
To so potrdili tudi prodajni rezultati. Aston Martin je sprva načrtoval prodajo približno 4000 primerkov na leto, a povpraševanje pričakovanj nikoli ni dohitelo. V celotnem obdobju proizvodnje med letoma 2011 in 2013 so izdelali le nekaj sto vozil. Točne ocene se sicer razlikujejo in segajo od 600 do 800 primerkov.
Cygnetove zgodbe pa s tem še ni bilo konec. Leta 2018 je Q, posebna divizija Astona Martina, ustvarila enkraten primerek, imenovan cygnet V8. V drobno karoserijo so vgradili 4,7-litrski motor V8 z več kot 430 konji, pogon na zadnji kolesi in podvozje modela vantage. Nastal je eden najbolj nenavadnih in ekstremnih avtomobilov sodobnega časa, ki je dokazal, kako drzna je lahko avtomobilska industrija, kadar jo vodita domišljija in inženirska radovednost, ne pa zgolj izpolnjevanje evropskih zahtev.
