Organizatorji znanih maratonov po vsem svetu skušajo na svoje teke, ki so zaradi množičnega obiska marsikje postali pomemben del turističnih prihodkov in ponudbe številnih mest, praviloma privabiti čim več tekmovalcev in jih temu primerno tudi promovirajo. To pa nikakor ne velja za Barkleyjev maraton, ki velja za najtežjega in tekmovalcem prav nič prijaznega. A tudi zaradi svojega čisto posebnega pristopa je v zadnjih letih pridobil kultni status, posebej po letu 2014, ko je bil o njem posnet odmeven Netflixov dokumentarec.
Barkleyjev maraton že od leta 1986 poteka v državnem parku Frozen Head v ameriškem Tennesseeju. Zaradi izjemne težavnosti, namerno oteženega postopka prijave in številnih drugih posebnosti ga je kljub dolgi zgodovini uspelo zaključiti le dvajseterici tekmovalcev (nekateri sicer večkrat), torej le okoli dvema odstotkoma dosedanjih udeležencev, ki jih kljub veliko večjemu zanimanju nikoli ni več kot 40 zaradi omejitev glede motenja miru v državnem parku. Eden od zmagovalcev je Barkleyjev maraton slikovito opisal kar kot »tekmo, ki požre svoje mladiče«, neki drugi udeleženec pa kot »satansko tekaško pustolovščino«.
Proga, ki se spreminja iz leta v leto oziroma vsakič, ko jo kdo uspešno premaga, je od leta 1995 sestavljena iz petih krogov, dolgih 32 kilometrov (20 milj), po neurejenih stezah, kar skupaj znese 160 kilometrov (100 milj) po zahtevnem terenu. Pred tem je bil tek dolg »le« 89 kilometrov z okoli osmimi kilometri vzponov, a so ga podaljšali takoj, ko je leta 1988 Ed Furtaw kot prvi končal maraton v predpisanem času 24 ur. Zdaj je tekmo treba zaključiti v 60 urah, vsak krog pa v največ 12 urah, kar pa zadeve prav nič ne olajša. Čeprav krog uradno meri 32 kilometrov, se je zaradi številnih dopolnitev neuradno že podaljšal na okoli 40 kilometrov, celoten maraton pa na okoli 200 kilometrov, pri čemer je treba premagati že za dva Mount Everesta vzponov. Točno razdaljo je v divjini z neoznačenimi in zaraslimi potmi skoraj nemogoče izmeriti, saj je prepovedana uporaba kakršne koli navigacije, pametnih ur in mobilnih telefonov, ki tam itak ne morejo ujeti signala. Pred začetkom tekme sta le za nekaj časa na voljo zemljevid proge in komplet tiskanih navodil, ki jih morajo tekači pred tekmo preučiti in prepisati, po začetku tekme pa se lahko orientirajo samo po lastnih zapiskih. Zaradi tega so se tekači nič kolikokrat izgubili. Leta 2006 se je tekač izgubil kar za 32 ur, potem ko je pretekel le dve milji proge in zašel v drugo okrožje.
Poleg napornega teka morajo tekmovalci vzdolž proge najti od devet do 15 knjig (število se vsako leto spreminja) in kot dokazilo iz vsake knjige odstraniti stran, ki ustreza tekačevi startni številki. Zaradi tega tekmovalci dobijo le lihe številke, ki jih po vsakem končanem krogu zamenjajo. Knjige s pomenljivimi naslovi, ki ustrezajo vzdušju tega maratona (Smrt hodi po gozdu, Srce teme, Čas za smrt, Osamljen, Nemočen …), izbira in po skritih kotičkih razmesti ustanovitelj teka Gary Cantrell. Leta 2023 je zaradi slabega zdravja postavil eno samo knjigo, pa še to je po čudnem naključju odnesel neki pohodnik, kar je povzročilo nemalo zmede.
Brez pomoči
Nasprotno od običajnih maratonov, ki skrbijo za zdravje in čim boljše počutje tekmovalcev z dežurno zdravstveno službo in številnimi postajami, kjer se je moč osvežiti in okrepčati z napitki in prigrizki, Barkleyjev maraton ponuja vodo le na dveh mestih, na začetku vsakega kroga pa sta na voljo še lepilni trak in vazelin. »Vse se da popraviti z nekaj lepilnega traku in vazelina,« meni Cantrell, ki je res posebne vrste tič. »Deluje kot sadist, ki muči ljudi in uživa gledati, kako tekmovalcem ne uspe. A vseeno še bolj uživa, ko komu vendarle kdaj uspe,« ga je opisal eden od okrog tisočerice dosedanjih udeležencev. Cantrell je ponosen, da njegov maraton iz tekmovalcev res iztisne vse, kar zmorejo. »Drugi maratoni so narejeni zato, da jih tekmovalci končajo. Moj pa je narejen zato, da jim to ne uspe,« pravi.
Poseben oziroma nekoliko čudaški je tudi povod za samo idejo o maratonu. Navdihnil jo je pobeg Jamesa Earla Raya, ki je bil obsojen na 99 let zapora zaradi atentata na črnskega voditelja Martina Luthra Kinga in ki je leta 1977 pobegnil iz zapora v Tennesseeju. Ray je po 54-urnem begu pretekel približno 13 kilometrov, preden so ga ujeli, Cantrell pa je kot ljubiteljski maratonec ob tem pripomnil, da bi lahko pretekel vsaj sto milj. Tako so se rodili maratoni, ki jih je Cantrell poimenoval po svojem dolgoletnem sosedu in zdaj že pokojnem tekaškem tovarišu Barryju Barkleyju. Od leta 2009, odkar omenjeni zapor ne deluje več, je v del maratona vključeno tudi prebijanje skozi rov, skozi katerega je Ray pobegnil.
Težavna prijava
Maraton običajno poteka med sredino marca in začetkom aprila vsako leto, a sta dejanski datum in ura začetka skrbno varovana skrivnost do začetka tekme, registracija in prijava na dirko pa namerno oteženi in ne dosti lažji od teka samega. »Vse, kar tekače psihično še bolj obremenjuje, je dobro in zaželeno,« pojasnjuje ustanovitelj. Roki za oddajo prijavnice niso javno objavljeni, saj maraton nima uradne spletne strani. Potencialni udeleženci, ki poleg drugih namigov za vsak primer spremljajo tudi družabne objave bivših tekmovalcev, morajo ob pravem času poslati e-pošto na pravilen naslov in plačati prijavnino v višini 1,6 dolarja, kar predstavlja po peni na miljo za 100- in 60-miljsko dirko (slednja, za katero zadostujejo trije pretečeni krogi, je poimenovana kot »zabavna«, njeni zmagovalci pa so prav tako zelo redki in čaščeni). Ob prijavi je treba izpolniti prijavnico z absurdnimi vprašanji in nalogami, kot so »Katera je najpomembnejša skupina rastlin?«, »Kateri bo 119. element v periodnem sistemu?« in »Napišite Gettysburgov nagovor v jeziku Sawveh«.
Bolj pomemben od teh odgovorov je esej z naslovom Zakaj bi mi morali dovoliti teči na Barkleyju. Cantrell potem izbere 40 tekačev, ki jim sporoči datum dirke, a tudi tega ne čisto natančno. Pozorni morajo biti na trenutek, ko sredi noči pihne in zatrobi v svojo morsko školjko. Pred tem vsako leto izbere še žrtev, ki jo po svoji prosti presoji izloči še pred startom, ker da ima na podlagi odgovorov in eseja najmanj možnosti, da konča tekmo. Tiste, ki morda razmišljajo o prijavi, lahko poleg simbolične cene prijavnine tolaži vsaj, da izločene žrtve vedno izbere med izkušenimi tekmovalci, ki so že nastopili, ne med novinci.
Jasno je torej, da je peščica zmagovalcev, ki jim je uspelo dokončati maraton, za to res morala marsikaj pretrpeti in pokazati izredno voljo, potrpežljivost in nenazadnje pravo fanatičnost, za kar jim lahko le čestitamo. Z največ zmagami, kar tremi, se lahko pohvali Britanec John Kelly, rekord (52 ur, tri minute in osem sekund) pa je leta 2012 dosegel dvakratni zmagovalec, Američan Brett Maune. Leta 2024 je kot prva ženska vseh pet krogov zmogla preteči Britanka Jasmin Perez, ki je 60-urni rok ujela le za minuto in 39 sekund.
