Osnovna zgodovinska dejstva so znana. Leta 1095 je papež Urban II. v Clermontu pozval h križarskemu pohodu za osvoboditev Kristusovega groba v Jeruzalemu. Poziv je v Evropi doživel silovit odziv. Osvobodili so sveto mesto, precej manj je znano, da je pred viteško vojsko odšla proti vzhodu kmečka vojska, ki ji je načeloval Peter Puščavnik (Pierre l'Ermite). Rodil se je okoli leta 1050 in opravljal službo francoskega duhovnika v Amiensu. Takoj po papeškem pozivu se je tudi sam lotil pridiganja in med francoskim kmečkim prebivalstvom vzbudil silovito navdušenje. Peter je bil naravni vodja in v nekaj tednih je postal vodja desettisočev kmetov, pripravljenih na romanje in vojskovanje na vzhodu.
Kmečka vojska je zgodaj spomladi 1096 iz Francije prispela v Porenje. Za svoje potovanje je seveda potrebovala denar. Našla ga je pri Judih, ki so v srednjeveških časih edini imeli denar v obliki zlatnikov. Kakšnih posebnih pomislekov pri poboju in izropanju nemških Judov kmečka vojska ni imela. Judje so bili v njihovih očeh tako in tako neverniki in Kristusovi morilci. No ja, vojska je ob tem pozabila, da je bil tudi sam Kristus Jud, a to so že podrobnosti, ki jih niso zanimale. Vsaka vojska je pač divja zver, ki ne pozna milosti.
Poraz pri Civetotu
Kakih 40.000 romarjev vojakov je konec julija 1096 prispelo do Konstantinopla in do meja muslimanskih Seljukov nekaj sto kilometrov bolj proti vzhodu. Bizantinski cesar Aleksej I. Komnen, ki je s pozivom papežu na pomoč pravzaprav zakuhal križarski pohod, nad kmečko vojsko ni pokazal posebnega navdušenja. Njegovi svetovalci so imeli slabo mnenje o njeni vojaški moči, k boljšemu mnenju niso prispevale niti novice, da je plenila tudi na poti preko Madžarske in po bizantinskih ozemljih na Balkanu.
Kljub temu jih je dal prepeljati preko Bosporja in velika kmečka vojska se je odpravila proti vzhodu. Strahu niso poznali: vodil jih je Kristus. Na čelu vojske je jezdil Peter na svojem osličku. Konja vojskovodja ni potreboval. Vojsko pa so spodbujale njegove legendarne pridige. Krščanska vojska ne more doživeti poraza s strani nevernikov, so bili prepričani. Po nekaj dneh pohoda so s krščanskega ozemlja so prišli na muslimansko ozemlje. Na začetku jim je kar šlo. Osvojili so grad Xerigordon in si s tem pridobili samostojno oporišče, neodvisno od bizantinskega cesarja. Vendar je bil konec blizu. Vojska se je odpravila naprej in prav kmalu padla v turško zasedo, v bitki pri Civetotu so bili v trenutku razbiti in razgnani na vse vetrove.
Peter Puščavnik se je čudežno skozi sovražno ozemlje prebil nazaj v Konstantinopel. V tem trenutku se je zdelo, da bo izginil v pozabi zgodovine. Vendar je do mesta že nekaj dni kasneje prispela viteška vojska. Voditelji križarskega pohoda so cenili njegove pridigarske sposobnosti in ga vzeli s seboj.
Sledili sta dve leti pohoda preko Anatolije in Sirije. Poglavitna ovira na poti je bilo starodavno mesto Antiohija na Orontu, ki je pomenila ključ do prehoda v Sirijo. Križarske sile je vso jesen in zimo 1097/98 nikakor niso mogle osvojiti. Neizmerno trpljenje križarske vojske, ki je v jesenskih nalivih in zimskih viharjih na prostem oblegala mesto, je ubilo vero tudi Petru. V nekem trenutku je poskušal pobegniti, torej dezertirati, a ga je eden izmed križarskih voditeljev Tancred ujel in pripeljal nazaj v tabor.
Junija 1098 je mesto končno padlo v krščanske roke in pot proti Jeruzalemu je bila odprta. Še leto vojskovanja je bilo potrebno, da se je krščanska vojska znašla pred Jeruzalemom. Muslimanski voditelji so iz mesta že prej izgnali kristjane kot morebitno peto kolono. V mestu so tako ostali le muslimani in Judje.
Pokol v Jeruzalemu
Križarska vojska Jeruzalema nikakor ni mogla osvojiti in po poldrugem mesecu obleganja so bili sredi julija spet na začetku: pred obzidjem mesta. Vendar sta dve stvari odločili usodo mesta. V pristanišče Jaffa so bile dostavljene oblegovalne naprave, duha križarjev pa je Peter Puščavnik dvignil z nenavadnim dejanjem. Dan pred odločilnim jurišem na obzidje so se vsi križarji preoblekli v spokorna oblačila, v procesiji, ki jo je z relikvijo Svete sulice vodil Peter, obkrožili mesto in se duhovno pripravil na naskok.
15. julija 1099 so križarji preko severnih damaščanskih vrat vdrli v mesto. Sledil je strahovit pokol, križarji so v verskem zanosu pobili 40.000 braniteljev in prebivalcev mesta. Kakšne posebne duhovnosti v tem pokolu ni bilo in na tem mestu se vloga Petra Puščavnika v križarskih vojnah konča.
Ne da bi v pohodu in novoustanovljenem Jeruzalemskem kraljestvu iskal kakršno koli korist, se je vrnil v Francijo. Ustanovil je avguštinski samostan in v visoki starosti kot opat umrl leta 1131. Za njim je ostal spomin na legendarno osebnost, ki je v zgodovinskem trenutku doživela razsvetljenje in se podala na legendarni pohod, ki je prišel v zgodovino. N
