Te dni mineva 20 let, odkar se je poslovil Boštjan Hladnik (1929–2006), eden naših največjih režiserjev, ki se je v zgodovino zapisal kot velik privrženec rušenja tabujev, še posebej na področju seksualnosti, znan pa je tudi po vpeljevanju evropskega modernizma v slovenski film. Da so filmi njegova usoda, je menda vedel, še preden je začel hoditi v šolo, ljubezen pa je bila vseživljenjska.
Po diplomi iz režije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani se je dodatno izobraževal v Parizu, po vrnitvi v domovino pa posnel Ples v dežju (1961), svoj prvi celovečerec. Dandanes boste zaman iskali kritika, ki bi temu filmu namenil kaj drugega kot slavospeve – film je bil pred leti razglašen za najboljši slovenski film vseh časov – a takoj po izidu odzivi še zdaleč niso bili tako enotni. Tako gledalce kot kritike je presenetila provokativnost, marsikomu pa ni ugajalo niti nenehno prehajanje linije, ki ločuje resničnost od fikcije. Hladnik se ni dal motiti in je nadaljeval v svojem slogu: leta 1962 je izšel Peščeni grad, ki mu je po dveh v Nemčiji posnetih celovečercih sledil nekoliko bolj sproščen Sončni krik (1968), temu pa škandalozna Maškarada (1971), ki so jo zaradi obilja erotike in pornografskih elementov cenzorji temeljito oklestili. Veliko seksualno eksplicitnih prizorov in dialogov je moral izrezati tudi iz svojega naslednjega filma, komedije Ko pride lev (1972).
Skok na kmete
Bele trave, film, od katerega premiere letos mineva pol stoletja, je precejšen tujek v njegovem opusu. Za začetek izstopa že dogajalni prostor: zgodba je namreč postavljena na podeželje, čeprav je Hladnik veljal za režiserja bolj urbanih zgodb. Gledalec spremlja razpletanje dveh ljubezni, pri čemer je poudarek na mladih Danetu (Jože Horvat) in Veri (Marina Urbanc). On se je pravkar vrnil iz vojske, ona pa ga pričakuje vsa vznesena in navdušena nad obetom skupnega življenja. Odpravita se v hribovsko vas k njenim, a se hitro izkaže, da nista kos neizprosnim in trdim razmeram kmečkega okolja. Odločita se, da bosta raje živela v dolini.
Dane se zaposli kot traktorist v perutninskem industrijskem obratu, Vera pa v bližnjem rastlinjaku, kjer še naprej hrepeni po čimprejšnji poroki. Dane medtem ni tako zelo prepričan glede prihodnosti. Najprej bi rad prihranil nekaj denarja, poleg tega postaja očitno, da zvestoba ni prav visoko na seznamu njegovih prioritet. Zaradi njegove neodločnosti in občasne nezvestobe se zveza vse bolj krha, Vera pa začenja kriviti sosedo Olgo (Barbara Jakopič). Ta je sicer res prešuštnica, a svojega moža Juša (Polde Bibič) ne vara z Danetom, pač pa s sodelavcem Markom (Ljubiša Samardžić). Pri vdajanju strastem nista najbolj diskretna, zato se v kraju hitro začne govoriti o aferi. Juš, ki se ob sumih ženine nezvestobe vse bolj vdaja alkoholu, postane tarča posmeha v gostilni, kjer se je počutil še najbolj sprejetega. Ob porogljivih komentarjih pobesni in odkoraka v perutnino, kjer delata Olga in Marko.
Tudi tam vsi vedo, da mu je žena nataknila rogove, kar ga samo še bolj razkači. Ne ve, da Olga prav v tistem hipu Marku razlaga, da bo raje ostala z možem. Ko ju najde, je že povsem razbesnjen in začne z železnim drogom v slepem besu udrihati po Marku, tako da obleži mrtev. Se pa zgodba Vere in Danija lepše razplete, saj ona zanosi, on pa končno kupi poročna prstana.
Vmešavanje politike
Kako to, da se je režiser, znan po povsem drugačnih filmih, lotil takšne zgodbe, je vprašanje, na katero ima Marcel Štefančič zanimiv odgovor. Kot piše v knjigi Maškarada (naslovljeni po Hladnikovem filmu iz leta 1971), si je Bojan Štih, direktor Viba filma, »vbil v glavo, da naj se režiserji lotevajo tem, ki so v nasprotju z njihovo afiniteto«. Hladnika, ki se je pri snemanju provokativnih, seksualno eksplicitnih in estetsko dovršenih filmov počutil kot riba v vodi, je tako doletelo snemanje socialne drame, postavljene v kmečko okolje.
Zaradi Belih trav so bile povzdignjene marsikatere obrvi kulturno-filmske srenje, na kar se je sčasoma odzval tudi sam Hladnik in povedal, da so mu projekt ponudili v Viba filmu. »Menim, da če je neki režiser profesionalec, da se lahko loti vsake teme, če le v njej prepozna delček samega sebe,« je leta 1991 povedal Silvanu Furlanu in Damjanu Kozoletu v intervjuju za revijo Ekran. »V življenju še nisem naletel na scenarij koga drugega, za katerega bi lahko rekel, da mi je všeč od začetka do konca,« je poskušal razložiti svoje sodelovanje s scenaristom Brankom Šömnom, ki je nedavno praznoval 90. rojstni dan. »Prav lepo sva sodelovala in se prilagajala drug drugemu. Tik pred začetkom snemanja pa se je začela v projekt vmešavati politika,« je razkril.
Izrezovanje cerkva
Če se je že sprijaznil s scenarijem, ki ni bil po njegovem okusu, je imel več težav s slalomiranjem med zahtevami cenzorjev. Ti so mu dihali za ovratnik in preprečevali, da bi se snel z verige in v svojem značilnem slogu film začinil s spolnostjo in izzivalnostjo. »Usodo filma je začela krojiti neka tovarišica, visoka partijska funkcionarka, ki mi je vsaj enkrat na teden prala možgane. Ona je vse vedela, kako je na kmetih oziroma kako mora biti na kmetih. Vedela je, da je slovenski kmet napredoval, da je postal ateist, da v kmečkih hišah ni več razpel, da vera izginja, da slovenski kmetje ne nosijo kavbojk,« je opisoval.
Pri snemanju in kasneje montaži naj bi moral celo paziti, da iz kadra izreže cerkve. »Če je pa tako, sem si rekel, potem bom šel do konca. Kajti če mora biti vse 'čisto', potem bodo tudi ljudje hodili spat oblečeni,« se je naposled odločil Hladnik. Kompleksen odnos, ki ga je režiser gojil do tega svojega filma, ponazarja intervju, v katerem je čutil potrebo, da izrecno pove, da se filma ne sramuje: »Seveda pa me tega filma ni sram, ker sem tam, kjer je le bilo mogoče, skušal uresničiti svojo vizijo.«
Po Belih travah je Hladnik v Sloveniji posnel še tri celovečerce (Ubij me nežno, 1979, Čas brez pravljic, 1987 in P. S. (Post scriptum), 1988), toda najprej je šel znova v Nemčijo, kjer se je preizkusil v režiji trdoerotičnih filmov. Kot je dejal, je imel po snemanju Belih trav »vsega dovolj« in se je šel »izkašljat v Nemčijo«, kjer si je lahko drznil iti do konca. Boštjan Hladnik, čigar filmi so nemalokrat naleteli na nerazumevanje in celo obsojanje, je za svoje delo prejel več nagrad, tudi Badjurovo in zlati red Republike Slovenije za zasluge pri filmskem ustvarjanju.
