Ko smo po sončnem zahodu stopali proti gradu, je mesto spodaj že žarelo v toplih lučeh. Na grajskem dvorišču pa skoraj popolna tema. Tišina. Le veter med drevesi in občutek, da se bo s katerega od hodnikov vsak hip prikazal nekdo iz drugega časa. In se je. V črno haljo odet grajski oskrbnik s kapuco nas je brez odvečnih besed povabil v notranjost. V rokah smo držali rdečo nit – simbolično sled skozi temačne zgodbe Loškega muzeja. Že po prvih korakih je bilo jasno, da to ne bo klasičen muzejski ogled. To je bila gledališka predstava, psihološka igra in zgodovinska srhljivka hkrati.
Med duhovi, skrivnostmi in sencami zgodovine
Znane muzejske sobe ponoči dobijo povsem drugačen obraz. Predmeti, ki jih podnevi opazujemo skoraj mimogrede, v temi zaživijo. Sence postanejo večje. Tišina glasnejša. V eni izmed sob se iz teme zasveti uršulinska krona. Nekje drugje zažvenketajo stari ključi. Nagačena žival se skoraj neopazno premakne. Koraki po lesenem podu odmevajo močneje, kot bi smeli. Rdeča nit nas vodi od slike akademske slikarke Tine Dobrajc »Where the Wild Things Are« skozi niz zgodb, ki prepletajo mitologijo, lokalne legende in resnične zgodovinske dogodke. V temi Loškega gradu se srečajo zakleti dvorci, nesrečne ljubezni, skrivnostne smrti in duhovi preteklosti.
Vodič – skrivnostni grajski oskrbnik – ne igra le vloge pripovedovalca. Je nekdo iz sveta med živimi in mrtvimi. Njegov glas se odbija od kamnitih sten, medtem ko obiskovalce vodi skozi Pasijonsko sobo in mimo Polikarpove skrinje iz Tavčarjeve Visoške kronike ter zgodb o tem, kako »iz ženske nastane hudič«.
V eni od sob naj bi Ivan Tavčar še vedno prihajal v svojo pisarno. Drugje naj bi duhovi nekdanjih prebivalcev gradu ostajali ujeti med zidovi. Posebej močan vtis pusti zgodba o zakletem dvorcu na Visokem in njegovih nesrečnih prebivalcih. Najbolj presunljiv je morda trenutek v kapeli. Sence angelov, glavniki, stari žeblji in podobe svetnikov se pod svetlobo sveč premikajo skoraj nadnaravno. Sveti Nepomuk molči, a na listu ostane zapisano: »V tišini je resnica.« In res – v tistem trenutku je bilo na gradu tako tiho, da je vsak obiskovalec začel poslušati predvsem samega sebe.
Noč v Lonci: ko se zgodovina odene v sodobno udobje
Po skoraj filmskem doživetju gradu se noč ni zaključila. Nadaljevala se je le nekaj minut stran – v prenovljenem hotelu Lonca. Nekdanji hotel Transturist, nekoč simbol propadanja v Škofji Loki, danes živi novo življenje. Prenovljeni hotel je postal sodobna butična nastanitev, ki skuša združiti lokalno identiteto, športni turizem in udobje višje kategorije. »Lonca izhaja iz starega imena za Škofjo Loko. Želeli smo ostati povezani z lokalnim okoljem, zgodovino in ljudmi,« nam je povedala Urška Ropret, vodja prodaje in marketinga v hotelu. Hotel so odprli konec leta 2023, po dolgotrajni prenovi objekta, ki je skoraj dve desetletji sameval. Danes pa v njem ni več sledu o propadanju. Sodobno opremljene sobe, velnes, fitnes, kongresna dvorana in prostori za športnike dajejo občutek premišljene zgodbe.
Prav športniki so eden ključnih segmentov gostov. Med solastniki je tudi vrhunski slovenski kolesar Luka Mezgec, zato ni presenetljivo, da je hotel posebej prilagojen športnim ekipam. »Kolesarjem nudimo vse – od varnih shramb za kolesa do polnilnic za električna kolesa in posebne prehrane. Radi se vračajo, ker razumejo, da tukaj dihajo z njimi,« pravi Ropretova.
A Lonca ni le športni hotel. Zaradi lege med Ljubljano, letališčem in alpskim svetom postaja vse bolj priljubljena izhodiščna točka za raziskovanje Slovenije. »Veliko gostov pride prav zato, ker želijo mirnejšo alternativo Ljubljani. Tukaj imajo več miru, bolj oseben stik in hkrati odlično izhodišče za izlete po vsej Sloveniji.«
Hotel danes sprejema poslovne goste, športnike, družine in vse več tujih turistov. Med njimi prevladujejo Nemci, Francozi, Poljaki, Čehi, Madžari in tudi azijski gostje, ki po besedah Ropretove v Sloveniji ostajajo vse dlje. »Včasih so bili v Škofji Loki le eno noč. Zdaj ostajajo dve noči ali več, raziskujejo mesto in okolico. To je za nas velika zmaga,« pove in pozdravi britanske goste, ki so v Škofjo Loko prišli zaradi muharjenja.
Hotel, ki ga ustvarjajo ljudje
Poseben pečat hotelu Lonca daje ekipa zaposlenih, ki po besedah Urške Ropret diha s hotelom že od samega začetka. Ko so leta 2023 vstopili v še razdejano stavbo nekdanjega hotela Transturist, niso prevzeli le delovnih mest, ampak tudi zgodbo, ki jo danes skupaj gradijo naprej. »Od prvega dne smo bili vsi vključeni v nastajanje hotela. Od vodstva do receptorjev, čistilk in tehnične ekipe. Skupaj smo nosili stvari, čistili po gradbišču in pripravljali hotel na odprtje. Mislim, da gostje danes to energijo čutijo,« pravi Ropretova. Prav povezanost ekipe je po njenem mnenju eden ključnih razlogov, da gostje hotel ocenjujejo zelo visoko. Večina zaposlenih prihaja iz Škofje Loke in okolice, zato obiskovalcem ne ponudijo le hotelske storitve, ampak tudi domačnost in poznavanje kraja.
»Ko gost pride k nam, začuti, da je v Škofji Loki. Zaposleni znajo svetovati, kam na izlet, kje so skrite lokalne zgodbe, kaj si ogledati. To ni umetno ustvarjen odnos, ampak resničen stik z okoljem.« Hotel je v dobrih dveh letih delovanja postopoma zgradil stalno bazo gostov, ki se vračajo predvsem zaradi osebnega pristopa. V Lonci poudarjajo, da želijo ostati butičen hotel z individualnim odnosom do obiskovalcev, tudi ko gre za večje športne ekipe ali poslovne skupine.
Pred poletno sezono ostajajo optimistični, čeprav priznavajo, da je turizem zaradi negotovih razmer in sprememb v letalskem prometu precej nepredvidljiv. Rezervacije prihajajo pozneje, veliko je odločanja v zadnjem trenutku. »Veliko gostov čaka do zadnjega, predvsem zaradi razmer v svetu in letalskih povezav. A kljub temu opažamo veliko zanimanja. Škofja Loka postaja vedno bolj prepoznavna tudi kot outdoor destinacija, ne samo kot srednjeveško mesto,« poudarja Ropretova in dodaja: »Če bomo znali ostati kakovostni in ne bomo pretiravali s cenami, ima Slovenija zelo lepo prihodnost. Gostje še vedno želijo potovati, iščejo pa predvsem pristna doživetja in osebni stik. To pa Škofja Loka zagotovo ima.«
Grajski zajtrk za konec zgodbe
Po noči duhov, skrivnosti in srednjeveških legend se jutro v Lonci začne precej bolj umirjeno – a še vedno v znamenju zgodovine. Del petzvezdičnega produkta je tudi grajski zajtrk. Namesto klasičnega samopostrežnega bifeja goste pričaka elegantno aranžirana miza s postrežbo, ki posnema nekdanji način zajtrkovanja grajske gospode. »Želimo, da gost ne dobi le nočitve, ampak tudi občutek doživetja. Da začuti zgodbo kraja tudi skozi hrano, ambient in način postrežbe,« pojasnjuje Urška Ropret.
In prav v tem je bistvo Škofje Loke. Ne želi biti zgolj še ena turistična točka na zemljevidu Slovenije. Želi ponuditi občutek. x
