»Ne glede na to, kako dolgo bodo trajale nepremišljena vojna ameriškega predsednika Donalda Trumpa in današnje stagflacijske razmere, bodo dolgoročne posledice globoke. Trump, ki se ima za absolutnega monarha, je zlomil nekaj, česar ne more popraviti, in sprostil sile, ki jih ne more nadzorovati,« ugotavlja ameriški ekonomist Joseph Stiglitz v svojem članku z naslovom Trumpova tragedija napak.
»Motiti se je človeško. A čeprav je vsak zmotljiv, so nekateri ljudje bolj nagnjeni k napakam kot drugi. V tem je tudi smisel demokracije, saj omogoča, da so odločitve posameznikov, ki vplivajo na veliko število ljudi, podvržene premisleku in procesom, ki vključujejo sistem zavor in ravnovesij. Zgodovina avtoritarnega in absolutističnega političnega vladanja je polna osebnosti, katerih napake so bile usodne ne le zanje, temveč tudi za družbe, ki so jim vladali. Nobena odločitev ni pomembnejša od vojne proti drugi državi. A Združene države so se odločile za vojno brez tehtnega premisleka in uporabe svojega sistema zavor in ravnovesij. Tako kot kralji iz preteklosti ostaja lažniv in impulziven ameriški predsednik Donald Trump brez omejitev s strani zakonodajnega telesa in obkrožen s prilizovalci, ki mu povedo le tisto, kar želi slišati. Katastrofalen rezultat je zdaj jasen: Amerika je znova vpletena v vojno na Bližnjem vzhodu, ki je že zahtevala na tisoče življenj in v kateri je skoraj zagotovo zagrešila več vojnih zločinov,« je kot eden redkih vplivnih Američanov neposreden in brez dlake na jeziku ugleden dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo izpred 25 let.
»Nihče ne ve, kako dolgo bo trajala vojna z Iranom, koliko vojnih zločinov bo storjenih ali koliko nedolžnih bo ubitih. A Američani so očitno tako navajeni na Trumpove kršitve človekovih pravic in vladavine prava ter tako preplavljeni z nenehnim valom novic, da skorajda ne zmorejo nobenega protesta. Tudi na naših univerzah, ki so običajno središča protestov in nestrinjanja, prevladuje strah. Kot pri vseh represivnih režimih grožnja gospodarskih posledic ali še hujšega – izgube vizuma, izgnanstva iz države ali kazenske preiskave – dosega svoj želen učinek,« nadaljuje Stiglitz, ki ga kot ekonomista pogosto sprašujejo, kaj bo Trumpova vojna proti Iranu pomenila za ameriško in svetovno gospodarstvo.
»Kratek odgovor je, da čim dlje traja, večja bo škoda. A tudi če se vojna hitro konča, bodo posledice ostale. Navsezadnje so ključne dobavne verige že bile motene, obrati za proizvodnjo nafte in plina pa uničeni. Večina ocen pravi, da bodo popravila trajala več let. A niso ogrožene le zaloge nafte in plina. Za razliko od naftnih embargov v sedemdesetih letih je bila ogrožena tudi proizvodnja gnojil, od katerih so odvisni svetovni prehranski sistemi,« poudarja ameriški ekonomist, ki ga skrbi tudi naraščanje inflacije v že tako ranljivem svetovnem gospodarstvu.
Škodljivo za vse
»Ta kriza prihaja hitro po drugih večjih svetovnih gospodarskih motnjah – od pandemije covida-19 in ruske invazije na Ukrajino do Trumpove globalne carinske vojne in uničenja sistema mednarodne trgovine. Vse to je prispevalo k naraščajoči inflaciji in širši krizi dostopnosti energentov in surovin. Preden se je Trump vrnil v Belo hišo, je inflacija usihala, čeprav je bila še vedno precej nad ciljem centralnih bankirjev pri dveh odstotkih. Carine so ta trend že zelo upočasnile in inflacija je po svetu znova močno narasla. Zdaj spet obstaja tveganje, da bodo centralni bankirji povsod bodisi dvignili obrestne mere bodisi vsaj upočasnili tempo njihovega zniževanja. To bo z oteženimi nakupi hiš in odplačevanjem plačilnih kartic upočasnilo ameriško gospodarstvo, ki ga že tako pretresa travma Trumpovih nepredvidljivih trgovinskih, priseljevalskih in fiskalnih politik. Če ne bi bilo neomejene porabe za podatkovne centre z umetno inteligenco, zaslužne za približno tretjino ameriške rasti, bi bilo gospodarstvo ZDA v res slabem stanju. Zaradi Trumpovih regresivnih davčnih olajšav za milijarderje in korporacije imajo ZDA manj fiskalnega prostora za ublažitev motenj, ki jih je povzročil, in tistih, ki jih lahko prinese umetna inteligenca – od izgube delovnih mest do zloma tehnološkega balona,« razlaga Stiglitz, nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke in svetovalec več bivših ameriških predsednikov.
»Trumpova trditev, da bodo ZDA imele koristi kot neto izvoznik nafte, je nesmisel. Da, Exxon bo imel koristi, a ameriški potrošniki plačujejo cene, ki so določene globalno in so se znatno zvišale. V takih razmerah bi ZDA seveda morale uvesti davek na nepričakovane dobičke. A to se ne bo zgodilo pod administracijo, ki jo je tako popolnoma prevzela industrija fosilnih goriv. Nekdanji ameriški zavezniki v Evropi so prav tako prizadeti zaradi Trumpovega zvišanja cen energije in pomanjkanja zalog. Če bi evropski oblikovalci politik cene elektrike vezali na cene plina (kot so storili na začetku vojne v Ukrajini), bi lahko situacijo še poslabšali. Če pa Evropa sprejme strategijo za obnovitev suverenosti z zmanjšanjem odvisnosti od ameriške tehnologije in obrambe, bi lahko okrepila svoj položaj zdaj in dolgoročno,« priporoča Evropski uniji, ki se s svojimi brezidejnimi voditelji nikakor ne zna upreti ameriškemu vplivu.
»Upam, da bo svet spoznal, da je spremenljivost sončne in vetrne energije veliko bolj obvladljiva kot nadaljnja odvisnost od fosilnih goriv, ki so podvržena muham nepredvidljivih avtoritarnih oseb, kot sta Trump in ruski predsednik Vladimir Putin. Če bo Trumpova vojna pospešila zeleno tranzicijo po svetu, bo imela pomembno pozitivno plat. V vsakem primeru pa je ta vojna še en žebelj v krsto mirnega, brezmejnega sveta, ki so ga naši predhodniki želeli zgraditi po drugi svetovni vojni. ZDA, ki so postavile temelje tega sveta, ga zdaj pod Trumpom razgrajujejo. Med novo hladno vojno s Kitajsko in ob očitnih težavah v globalnih dobavnih verigah je malo razlogov za optimizem. In ker je demokracija v ZDA v tako oslabljenem stanju, se človeške napake in njihove posledice hitro kopičijo,« je zaskrbljen vse preveč osamljen glasnik razuma z Univerze Columbia.
Samomorilsko početje velesile
Oster do posledic Trumpovih potez je bil ta mesec v svojem članku za spletno stran Project Syndicate tudi ameriški zgodovinar Tymothy Snyder z Univerze v Torontu. »ZDA trošijo milijarde dolarjev za vojno v Iranu, ki oligarhe dela še bogatejše, državljane pa revnejše. Hkrati škodi svojim zaveznikom, sovražnike pa dela močnejše. Vojna razkriva, kam pelje Trumpova zunanja politika: v samomor supersile. Imperiji nastajajo in propadajo, a še nikoli nisem naletel na to, da bi kakšna država zavestno in sistematično uničevala svojo lastno moč, kaj šele s takšno hitrostjo,« trdi Snyder, ki v Trumpovih potezah ne najde nikakršnega nacionalnega interesa.
»Najpomembnejša velesila bi morala imeti čut za svoj nacionalni interes, a Trumpova administracija državo uporablja kot komercialno priložnost za izbrano peščico namesto za skupno dobro državljanov. Za slednje je predsedniku vseeno,« ocenjuje Snyder, ki poudarja, da bi morala največja velesila skrbeti za svoj dolgoročni obstoj, za kar je potrebno tudi prenašanje politične moči skozi čas. »S tem ko Trump želi ostati na oblasti za nedoločen čas in ruši zaupanje v volitve, seje dvom o principu, ki omogoča politično nasledstvo v ZDA. Seveda je mogoče vladati tudi na druge načine, recimo z dinastijo in odločitvami politbiroja. Možen je tudi nekakšen kapitalistični politbiro s tehnološkimi oligarhi, a to bi pomenilo konec ameriške republike,« opozarja Snyder, ki verjame, da je za ohranitev moči velesile ključno izbiranje pravih ljudi na oblasti. V ZDA pa so se po njegovem mnenju na ključne položaje prebili premalo usposobljeni ljudje. »Največja velesila mora imeti izobraževalni sistem, ki njene prebivalce, na čelu s političnimi voditelji, zna pripraviti na svetovne izzive. A v Trumpovi Ameriki ima javno šolstvo vse manj sredstev, vlada pa obračunava z univerzami zaradi njihove svobodomiselnosti. Amerika je postala velesila tudi zaradi podpiranja znanosti in privabljanja znanstvenikov iz tujine, Trumpova administracija pa je zaradi svoje politične ideologije znanost začela napadati, ji odtegovati sredstva za raziskave in sejati dvom o znanstvenih ugotovitvah, kakršne so tiste o podnebnih spremembah, ki jih povzroča človek,« ugotavlja Snyder, ki vse te poteze označuje za samomorilske za ZDA, saj s tem dopuščajo, da jih Kitajska kot glavni tekmec sčasoma prehiti. N
