Visoki Mavrinc nad Kočo na Gozdu oziroma med Suho, Malo in Veliko Pišnico je nekakšen stranski grebenček s kopasto glavo, ki ima značaj samostojnega vrha. Na starih zemljevidih se omenja tudi kot Špica v sedelcih. Na njem je leseni križ z vpisno knjigo. Z njega lahko vidimo: Fardamane police, Špik, Veliko Ponco, Škrlatico, Rakovo špico, Razor, Prisojnik, Vršič, Malo Mojstrovko, greben Robičja in Kumlehe.
Koča na Gozdu
Koča na Gozdu je prijetna planinska postojanka ob vršiški cesti. Prvo zgradbo so postavili med prvo svetovno vojno za graditelje vršiške ceste. Po vojni jo je odkupila kranjskogorska podružnica Slovenskega planinskega društva in jo je preuredila v planinsko kočo, ki so jo odprli 2. julija 1922 kot Kočo na Gozdu. Po drugi svetovni vojni gospodari s kočo PD Kranjska Gora. Leta 1979 je bila lesena koča zaprta, podrli so jo in sezidali novo. Novo kočo so odprli leta 1986.
Koča ima tudi svojo »hišno goro«, omenjeni Visoki Mavrinc. Gre za kratek udoben pristop po lepi lovski poti, ki ni označena, a je primerna tudi za otroke. Zaradi tega, ker pot ni označena, ohranja nekaj samote in prvinskosti, kar je redkost v neposredni bližini prometne vršiške ceste. Po drugi strani pa se poti dotakne znamenita pot Planica–Pokljuka (PP), ki je namenjena izkušenim planincem z dobro orientacijo. Od Koče na Gozdu pelje na Prisojnik zahtevna Hanzova planinska pot.
Visoki Mavrinc
Nadmorska višina Visokega Mavrinca je 1562 metrov, za pot pa potrebujemo običajno planinsko opremo. Vzpona je za dobro uro, nekaj manj potrebujete za sestop. Je pa Visoki Mavrnic dostopen v vseh letnih časih, pozimi z ustrezno zimsko opremo. V vsakem primeru je izhodišče Koča na Gozdu (1226 m), kjer je mogoče tudi parkirati, do koče pa je mogoče priti tako iz Kranjske Gore kot iz Bovca oziroma iz Trente.
Z izhodišča se je najprej treba napotiti po vršiški cesti navzdol, vse do označene devete serpentine, kjer zapustimo asfaltirano cesto. Že po nekaj korakih tudi markirano pot, ki pelje proti vrhu Vršiča, in se usmerimo na kolovoz. Zapustimo ga po nekaj metrih in nadaljujemo po dobro uhojeni poti na desno. Nekoliko višje, nad manjšo izravnavo, postane pobočje bolj strmo. Ko pridemo do rdeče označbe PP, zavijemo desno po dobro vidni lovski poti, ki se v okljukih zložno vzpenja proti sedelcu. Na njem gremo desno (smer jug) in po ozkem grebenu na vrh Visokega Mavrinca. Sestopimo po poti vzpona.
Zanimivosti na poti
Na Kumlehovo glavo (1788 m) vodi neoznačena pot, ki se odcepi levo na sedlu (smer sever, na jug vodi pot na Visoki Mavrinc). Vzpon nanj ni zahteven in ni daleč, zato pa na koncu čaka odločnega stezosledca dragoceno darilo. Čeprav je tam zgoraj prostora komaj kaj več kot za skrinjico z vpisno knjigo, se izletnik znajde v razkošni oazi miru in tišine na nebeškem balkonu, ki kar kipi od veličastnega razgleda na Julijske Alpe (Škrlatica, Prisojnik in tudi proti Jalovcu).
Nekoliko nižje pod Kočo na Gozdu stoji Ruska kapelica, ki je eden zgovornih spomenikov prve svetovne vojne na slovenskih tleh. Skrita je v smrekovem gozdu ob vršiški cesti, na nadmorski višini okoli 1147 m. Čeprav je majhna lesena stavba, je njen simbolni pomen velik, saj predstavlja spomin na tisoče vojnih ujetnikov, ki so med prvo svetovno vojno gradili cesto čez Vršič, in na številne, ki so pri tem izgubili življenje.
Če se peljemo na Vršič v začetku novembra (pri infotablah, kjer je lep razgled in malo parkirišče), lahko vidimo, kako sonce posije skozi prednje okno Prisojnika, če pa se spustimo v Krnico, s travnika vidimo, kako posije sonce skozi zadnje okno Prisojnika, zadeva se ponovi konec januarja pri obeh oknih.
To so tudi kraji Ajdovske deklice, znamenitosti slovenskega gorskega sveta. Njena kamnita podoba v mogočni steni Prisojnika privablja številne planince, fotografe in ljubitelje slovenskih pripovedk. Ogledamo si jo lahko na razgledišču pri informacijskih tablah ali iz Erjavčeve koče na Vršiču.
