Preden je postal osrednji pesnik slovenskega naroda in spomenik, je bil France Prešeren mladenič iz kmečkega okolja, zaznamovan z ambicijami izobražene matere, grenkimi šolskimi izkušnjami in težavnim iskanjem lastnega poklicnega ter pesniškega izraza. Njegova mladost razkriva človeka iz mesa in krvi, polnega dvomov, upov in notranjih bojev, ki so ga oblikovali v umetnika, kakršnega poznamo danes.
Ribičevina, kot se je reklo domačiji Prešernovih v Vrbi, je bila tretja največja kmetija v vasi, toda breme prihodnosti je bilo ogromno. Družinsko politiko je vodila predvsem mati Mina (rojena Svetina), za tedanje razmere nadpovprečno izobražena ženska, ki je v Beljaku obiskovala nunsko šolo in se naučila nemščine.
Prekašala je moža Šimna, tihega in globoko čutečega kmeta, ki bi si za naslednika na gruntu želel sina. Vendar je imela Mina drugačne načrte. Vdana duhovščini in obkrožena s kar šestimi duhovniki v ožjem sorodstvu – tremi strici po svoji in tremi po moževi strani – je v izobrazbi sinov videla pot do uglednega in varnega življenja. Upala je, da ji bodo sorodniki pomagali otroke preskrbeti.
Tako je bil prvorojeni sin France že pri osmih letih poslan od doma, najprej k prastricu duhovniku Jožefu na Kopanj. Malo prezgodaj sem dala Franceta od sebe, je kasneje obžalovala mati, a odločitev je bila sprejeta.
Njena želja je bila jasna: France naj bi postal duhovnik. To pričakovanje je kot senca ležalo nad njegovimi mladostnimi leti in postalo vir prvega velikega spora, ko se je mladenič odločil za lastno pot.
Od dečka iz Vrbe do dunajskega študenta
Pot v svet se je za mladega Franceta začela v ribniški normalki, kamor ga je poslal stric. Čeprav je bil odličen učenec, vpisan v zlato knjigo, je to obdobje pustilo globoko in bolečo sled. Še na smrtni postelji naj bi dejal: »Zame bi bilo bolje, da nisem nikoli v Ribnici bil.«
Kaj natančno se je zgodilo dečku med desetim in dvanajstim letom, ostaja skrivnost, ki je prešernoslovje ni nikoli povsem razrešilo. Teorije segajo od travmatičnega spolnega doživetja do mladostne razvade, ki naj bi povzročila občutke krivde in zaznamovala njegov kasnejši plah in zadržan odnos do žensk.
Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, kjer je blestel v gimnaziji in filozofiji. Kljub odličnim ocenam se je zavedal svojega položaja. Kot »kmetiški študent« je bil pogosto zapostavljen v korist sošolcev iz gosposkih družin, kot je bil Anton pl. Scheuchenstuel. Ta občutek krivice je v njem gojil ponos in upor, ključni potezi njegovega značaja.
Leta 1821 je kljub glasnim materinim prošnjam in solzam sprejel odločitev, ki je prelomila družinska pričakovanja. Odpravil se je na Dunaj, ne v bogoslovje, temveč na študij prava. Dunajska leta so bila preizkušnja. Zaradi odločitve za pravo so mu starši in strici odtegnili finančno podporo. Preživljal se je s Knafljevo štipendijo in z delom domačega učitelja. Služboval je v zavodu Friedricha Klinkowströma, kjer je poučeval tudi mladega plemiča Antona Auersperga, kasnejšega pesnika Anastazija Grüna.
Službo je izgubil, ker je gojencu posojal prepovedane knjige, kar priča o njegovem svobodomiselnem duhu in odporu do zatohlega ozračja Metternichovega absolutizma. Leta 1828 je uspešno promoviral za doktorja prava.
Prva razočaranja in iskanje pesniškega glasu
Mladostna leta niso bila zaznamovana samo z učenjem, temveč tudi s prvimi ljubezenskimi razočaranji. Na Dunaju se je zapletel z lahkoživim dekletom, hčerko svoje najemodajalke, ki mu jo je ta s preračunljivostjo ponujala v zakon. Izkazalo se je, da je bila že noseča z drugim, Prešeren pa naj bi služil kot naivni rešitelj. Ta izkušnja ga je utrdila v nezaupanju. Po vrnitvi v Ljubljano se je resno zagledal v Zaliko Dolenc, hčerko gostilničarja, vendar ga je ta odločno zavrnila. Neuslišana ljubezen je pustila sled v njegovem ustvarjanju. Odmev zavrnitve je mogoče prepoznati v baladi Povodni mož, kjer je prvotno nastopala prav Zalika, in v pesmi Dekletom.
Poezija je v tem času postajala njegovo zatočišče in izrazni medij. Že na Dunaju je pisal prve pesmi, toda odločilen vpliv nanj je imelo prijateljstvo z Matijo Čopom, literarnim zgodovinarjem in kritikom, ki mu je odprl svet evropske poezije, od Petrarke do sodobnikov.
Čop ga je spodbujal k iskanju zahtevnejših pesniških oblik in kultiviranju slovenskega jezika. Prvi koraki so bili težki. Ko je Prešeren leta 1825 ali 1826 pokazal zvezek svojih pesmi cenzorju in slavistu Jerneju Kopitarju, je ta njegovo delo zavrnil z nasvetom, naj jih »nekaj let pusti, potem pa opili«. Čeprav ga je sodba prizadela, je v njem utrdila prepričanje, da mora najti lastno, avtentično pot, neodvisno od tedanjih literarnih avtoritet.
Med uradništvom in svobodnim poklicem
Po vrnitvi v domovino se je doktor prava soočil z negotovo prihodnostjo. Želel si je neodvisnosti, ki bi mu jo omogočila samostojna odvetniška praksa, toda pot do nje je bila dolga in polna ovir. Zaposlil se je kot neplačan praktikant pri deželnem fiskalnem uradu v Ljubljani, ki ga je vodil oče njegovega nekdanjega šolskega tekmeca, vsemogočni komorni prokurator Jožef Scheuchenstuel. Ta služba je bila vir nenehnih frustracij. Dvakrat je zaprosil za skromno uradno podporo, a jo je obakrat dobil prokuratorjev sin. To očitno protežiranje in občutek, da opravlja brezplačno tlako, sta ga samo še utrdila v prepričanju, da državna služba ni zanj.
Obdobje med letoma 1828 in 1832 je bilo tako čas notranjega boja med željo po finančni varnosti, s katero bi pomiril tudi mater, in hrepenenjem po ustvarjalni svobodi. Njegov upor proti družbenim normam in krivicam se ni kazal samo v pesmih, kot je Slovo od mladosti, ampak tudi v trmasti vztrajnosti pri iskanju poklica, v katerem ne bi bil odvisen od muhavosti nadrejenih.
France Prešeren, ki ga poznamo danes, se je kalil prav v teh letih negotovosti, ko je mladi pravnik, razočaran nad uradniškim svetom, vse odločneje stopal na pot, ki ga je vodila v nesmrtnost – pot poezije. To je bil temelj, na katerem je zrasel pesnik, ki je slovenski jezik povzdignil v visoko umetnost.
