Med vinogradniškimi griči severovzhodne Slovenije, ki v slemenih potekajo od Gornje Radgone proti jugu, leži Ščavniška dolina. Ime ji je dala tamkajšnja reka Ščavnica, kakopak, v kateri tako kot marsikje v okolici brbota. Če torej nekoliko postanete in ne hitite, se zazrete v malo reko, ki po deževju nič kaj mirno ne teče po ravnini, boste marsikje zagledali mehurčke, ki brbotajo na površju vode. Ne, ne gre za podvodne živali, ki živijo skrivnostno življenje in strašijo naokoli, temveč za na prvi pogled nekaj precej manj atraktivnega, plin brez vonja in okusa, ogljikov dioksid. Toda v resnici je ta mali mehurček pravi junak, ki je poskrbel, da so tod okoli številni izviri slatin oziroma naravnih mineralnih vod in mofet z uhajajočim ogljikovim dioksidom.
V pasu, ki se vleče od Benedikta prek Gornje Radgone in Radencev vse do Goričkega, je največja koncentracija slatin in mofet pri nas, čeprav jih najdemo tudi v okolici Rogaške Slatine in Karavankah. Koliko jih je, nihče ne ve natančno, saj jih je nekaj pozabljenih ali še celo neraziskanih, toda samo v občini Gornja Radgona jih je aktivnih deset. Danes so ta mesta lepo urejena s paviljoni, zaščitena pred žgočim soncem, s kakšno klopjo ali drevesom v bližini. Toda hladne, z različnimi minerali obogatene slatine tečejo tam že od vekomaj, bi rekli domačini. Kmetom so ponujale osvežitev pri delu na poljih, popotnikom, ko so potovali tod mimo, ljudje so hodili ponje od blizu in daleč, jih pili za zdravje ali le dobro počutje, po prvi svetovni vojni pa so kmetje celo po cele noči čakali, da jih natočijo v sode. Tisti najpodjetnejši so slatino prodajali v gostilnah in jo izvažali v Avstrijo, za večino domačinov pa so bili izviri slatin predvsem tudi mesta, kjer so se srečevali in klepetali o tem in onem.
Nedeljska rutina
Nekdanja ravnateljica v osnovni šoli Negova Karolina Starovasnik se spominja, kako so se ob nedeljah učitelji vozili iz Negove do Ivanjševske slatine na nedeljski turistični izlet, tam popili malo vode, poklepetali in se odpeljali nazaj. »To je bila običajna nedeljska rutina,« je dejala. V eni od grajskih sob na gradu Negova je celo živela, ko je prišla v te kraje za učiteljico. Bilo je konec 60. let prejšnjega stoletja. »Dve leti sem živela v tem gradu. Graščakinja pa nisem bila,« se danes z nasmehom spominja, kajti razmere za življenje so bile takrat skromne, brez tekoče vode, zato so stanovalci vsak dan hodili po vodo k bližnjemu izviru.
Danes je grad Negova eden najpomembnejših zgodovinskih biserov severovzhodne Slovenije, obnovljeni grajski kompleks pa bo obiskovalcem ponudil vpogled v bogato zgodovino kraja in naravne posebnosti Ščavniške doline. Tudi slatine in mofete.
V kletnih prostorih gradu so pred kratkim odprli informacijsko-interpretacijski center Iz globin. Gre za enega ključnih rezultatov projekta deProfundis, ki je v okviru mednarodnega programa Interreg Slovenija-Avstrija povezal naravno dediščino Gornje Radgone in sosednjega Bad Radkersburga, lokalne skupnosti in trajnostni turistični razvoj obeh regij. Tu ob razlagi vodje projekta, geologinji Mojci Bedjanič iz Zavoda RS za varstvo narave, spoznamo skrivnostni podzemni svet tega območja ter se podučimo o slatinah in mofetah. Zdi se, da geologija še nikoli ni bila tako zabavna in zanimiva. Toda na gradu Negova ne spoznavamo le geologije, temveč tudi prepletanje naravne in kulturne dediščine ter življenje domačinov, ki so jih zaznamovali ti posebni vodni izviri. Lahko prisluhnite zvokom slatin in mofet, kajti prav vsaka ima svoj zvok, okus in tudi starost.
Izvedeli boste, katera voda ima več magnezija in katera več železa ter da je Ivanjševska slatina pravzaprav voda iz zadnje ledene dobe. Ko si boste v stekleničko natočili Ivanjševsko slatino, boste torej pili vodo, staro 10.000 let. Ob maketi mofet pa si boste za vekomaj zapomnili, da ni pametno predolgo držati glave tik nad tlemi, od koder izhaja ogljikov dioksid.
Brbotanje in ogljikov dioksid
Toda mofete in slatine si je najlepše ogledati v naravi. Občina Gornja Radgona je že pred nekaj leti uredila in označila pot med vrelci, ki povezuje vseh deset slatin in mofet, opremljenih tudi z informacijskimi tablami. Z Mojco Bedjanič in biologom Simonom Veberičem iz Pore, razvojne agencije Gornja Radgona, ki sta bila idejni sili projekta, najprej obiščemo slatino, ki v resnici ni slatina, čeprav nosi to ime – Lokavska slatina.
»Načeloma gre za mofeto,« pojasni Simon Veberič. Čeprav Lokavska slatina ni vključena v projekt deProfundis, je njen izvir prav tako urejen s paviljončkom in informacijsko tablo. »Voda Lokavske slatine ni tekoča, temveč stoječa, zato ni primerna za pitje,« je razložil in dvignil pokrov vodnjaka, kjer zagledamo rahlo brbotanje na vodi. To je izhajanje ogljikovega dioksida. Za vodnjakom brbota tudi v dveh mofetah, njuna okolica je močvirnata. Samo en napačen korak in že si boste zmočili čevlje. Domačine je vredno poslušati, da v tem gozdu ni pametno kjer koli počiti, kajti ogljikov dioksid izhaja iz tal tudi nedaleč v gozdu. Nekoč je neki gospod tam za večno zaspal. Kako nevaren je torej ogljikov dioksid, ki izhaja iz podzemlja na površje in ustvarja mofete?
»Koncentracija ogljikovega dioksida je ob samih izvirih skoraj stoodstotna, saj je ta plin težji od kisika in ga izpodrine,« začne razlagati Veberič. »To pa pomeni tako visoke koncentracije, da imamo lahko resne težave, če ga predolgo vdihavamo, saj se lahko zastrupimo. Ogljikov dioksid je plin brez okusa in vonja, zato slabega počutja ne zaznamo, dokler ni prepozno. Ko ga vdihujemo, se nam zakisa kri in pri dovolj visokem odmerku je to nepovratni proces.«
Da je svet okoli mofet neprijazen za življenje, dokazujejo mrtve žuželke, ptiči in glodavci, zato le pozor, če se odpravljate tja s štirinožnim prijateljem, ki rad ovohava pri tleh. Tudi kakšna lisica je že poginila pri mofetah, voda iz njih pa nikakor ni primerna za pitje. Za nikogar. Se pa koncentracija ogljikovega dioksida z višino zmanjšuje in je na stojni višini človeka že precej nizka. Kako torej nepoznavalec prepozna mofeto?
Simon Veberič odgovarja: »Prva stvar je, da je največ mofet v Sloveniji na območju Ščavniške doline, kot drugo pa so mehurčki, ki izhajajo iz tal, pri mofetah stalni in konstantni. Tu vseskozi enako brbota, vse dni v letu. Če bi torej laik videl lužo, kjer stalno brbota, lahko sklepa, da gre za mofeto.«
V Strmcu pri Stavešincih je mofeta Strmec. Delavci v teh dneh ravno postavljajo leseni podest, od koder bodo imeli obiskovalci razgled na travnik, posejan s suhimi mofetami. Vse polno jih je, različnih velikosti in oblik. Ene so kot majhni vulkani, druge imajo dan po deževju še vedno nekaj vode, tretje so povsem suhe, toda tik pod tlemi se dogaja pravi živžav. Ko se sklonimo k tlom, slišimo tik pod površjem glasno sikanje in brbotanje. Toda zdaj že vemo, da ne smemo predolgo tiščati glave v tla.
»O suhih mofetah govorimo, ko ogljikov dioksid ne uhaja v površinsko vodo. Razlika med mokro in suho mofeto je torej v tem, da pri prvi ogljikov dioksid izhaja v neko vodno okno, pri drugi pa ne,« je pojasnila Mojca Bedjanič.
Mesta, kjer ogljikov dioksid prihaja na površje, so na daleč vidna. Namesto zelene travniške površine so tam le rjavi madeži, gola, pusta zemlja. »V najožjem pasu okoli mofet ne raste skoraj nič, kajti rastline potrebujejo za rast kisik, tega pa je tam tako malo, da le redke, zgolj tiste, ki so prilagojene na takšne razmere, tudi uspevajo. Tudi trava na splošno slabše raste na takem travniku, ker je tako veliko ogljikovega dioksida. Četudi bi tak travnik gnojili ali mu kakor koli drugače pomagali k rasti, ne bi to prav nič pomagalo, ogljikovega dioksida je preprosto preveč, kisika pa premalo,« je pojasnil Simon Veberič.
Cenjena in spoštovana
Najbolj prepoznavna in cenjena slatina v Ščavniški dolini je Ivanjševska slatina, ki vsebuje velike količine magnezija in železa, kar prepoznamo tako po okusu kot po rdeče-oranžni barvi, ki jo pušča za seboj. Za prodajo so jo polnili že pred prvo svetovno vojno. Tu je tudi zunanji interpretacijski center, ki bo tako kot tisti na gradu Negova sprejel večje število ljudi. Posest z vrelcem je okoli leta 1915 kupil zasebnik Kirbiš iz Radencev, postavil Marijin kip, uredil priročno polnilnico, del slatine porabil v svoji gostilni v Murski Soboti, presežke pa prodajal tudi po drugih deželah, predvsem v Gradec. Ob vrelcu je nameraval narediti zdravilišče, a mu je to preprečila prva svetovna vojna.
V hiši ob izviru pa je nekoč prebivala tudi zelo podjetna gospa Hedvika Ferk, ki je bila dolga leta skrbnica Ivanjševske slatine, nekakšna njena varuhinja, je opomnila Mojca Bedjanič. Slatino je prodajala v svoji gostilni v Negovi, ob izviru pa imela še trafiko. Veselo je bilo tiste dni ob Ivanjševski slatini, gospa pa je bila menda huda in kakega obiskovalca, ki ni spoštoval slatine, nagnala kar s praga hiše.
Poleg izvira slatine je v Ivanjševcih tudi vrelec. »V 70. letih prejšnjega stoletja so geologi in podjetje Radenska intenzivno raziskovali to območje in povsod, kjer so bili izviri naravnih slatin, so v bližini naredili poskusne vrtine,« je razložil Simon Veberič. Rezultat tega sta vrelca v Ivanjševcih in Stavešincih, iz obeh pa teče voda, ki je ostala v javni rabi. In zanimivo, čeprav sta izvir Ivanjševske slatine in vrelec (vrtina) le nekaj deset metrov narazen, je okus obeh vod različen. Zato se tisti, ki pravijo, da voda nima okusa, kajpada motijo. »Vsaka slatina ima svoj okus, in če bi vse pokusili, bi to tudi opazili,« nas poduči Mojca Bedjanič.
Ko ptič oslepi
Sredi gozda, ograjena z leseno ograjo, je mofeta Slepica. O njej so starši pripovedovali otrokom strašne zgodbe, da bi jih odvrnili od njenega obiska, in menda je pomagalo. Tam naj bi vsak ptič, ki je mofeto preletel, oslepel. Od tod tudi ime Slepica.
»Ta prostor so uredili gozdarji, s katerimi res dobro sodelujemo. Sam pojav jih je namreč tako navdušil, da so se preprosto prepoznali v tej zgodbi in potem smo združili moči,« je povedal Veberič. Če je okoli suhih mofet zaradi izhajajočega ogljikovega dioksida svet tako neprijazen, da prav nič ne raste, potem pri Slepici, ki leži v gozdu, to težko opazimo. »Ker tu ni travniške vegetacije. Če ne bi bilo teh dveh vodnih oken, sploh ne bi vedeli, da smo na območju mofete.«
Strokovnjaki z biotehniške fakultete so na tem mestu raziskovali, kako vpliva koncentracija ogljikovega dioksida na rast dreves in na same procese v drevesih. Med drugim so ugotovili, da so bile smreke nagnjene proti mofetam, ker so zaradi pomanjkanja kisika pognale korenine na nasprotno stran. Prav tako so se drevesa počasneje priraščala. Razlog: pomanjkanje kisika.
Toda ta prostor je nekaj posebnega tako za Mojco kot Simona, ki je z njim povezan že od otroških let: »V srcu ga nosim.« Okoli nas je tišina in mir, prvobitna narava.
»Tu si ne želiš nič drugega kot samo biti s tem, kar je tu. Biti eno z naravo, z gozdom. Ga doživeti takega, kot je, nič ne spreminjati in nič ne dodajati. To je prostor sprostitve in meditacije in tu si ne želimo trum obiskovalcev,« sta v nekakšni zamaknjenosti prostora dejala Mojca Bedjanič in Simon Veberič.
