Ko slišimo besedno zvezo vrhunski športnik, si pogosto predstavljamo zmage, pokale, uspehe, krike navijaških množic … Ko slišimo besedo politik, pa bržčas pomislimo na govore, dolge seje, pomembne odločitve, (prazne) obljube … Povsem nasprotujoče si reči, skratka. A vseeno se zgodi, da ta na prvi pogled povsem različna poklica opravlja ista oseba. Da strah in trepet nasprotnikov v boksarskem ringu odloži rokavice in se poda v boj za županski stolček. Da nogometni as, ki je veljal za enega najboljših napadalcev sploh in celo osvojil zlato žogo za najboljšega na svetu, postane predsednik države. Nekaj podobnih zgodb bomo osvetlili tudi v pričujočem zapisu.
Od barakarskega naselja do predsedniške palače
Nemara najbolj odmeven primer prihaja iz Liberije. George Weah je bil nekoč nekoč strah in trepet najboljših branilcev v Evropi, predvsem ko je nosil dresa PSG in Milana, pri katerem je leta 1995 osvojil tudi zlato žogo. A ko se je leta 2003 poslovil od nogometa, se je vrnil v svojo državo, ki je krvavela v državljanski vojni. »Nimam šole, imam pa srce,« je dejal v intervjuju za France24 leta 2005, ko je prvič kandidiral za predsednika države in izgubil, kritiki pa so se takrat iz njega norčevali, češ da je neizobražen.
A ni se vdal; lotil se je študija ekonomije v ZDA, leta 2014 postal senator in leta 2018 končno zmagal na predsedniških volitvah. »Enako strast, s katero sem premagoval vratarje, bom zdaj uporabljal za boj proti revščini,« je izjavil ob inavguraciji. Predsedniško vlogo je opravljal do leta 2024, in čeprav je njegov vzpon iz barakarskega naselja prek največjih nogometnih odrov v predsedniško palačo navdihnil številne, njegova vladavina ni bila brez madežev, saj so jo zaznamovale tudi številne korupcijske afere.
Medtem ko je Weah vladal v Liberiji, je še en nekdanji nogometaš Milana, branilec Kahaber Kaladze, v Gruziji dokazoval, da lahko tudi obrambni igralci dosegajo politične gole. Ko je leta 2012 nenadoma končal kariero, se je nemudoma priključil stranki Gruzijske sanje, že nekaj mesecev pozneje pa postal – minister za energetiko. In to čeprav o električnih omrežjih ni vedel skoraj ničesar.
»V nogometu sem pokrival Ronalda in Messija, zato sem prepričan, da bo 'pokriti' koruptivnega energetskega uradnika lažje,« je predvsem boj proti korupciji takrat napovedal v intervjuju za gruzijski televizijski program Rustavi 2. No, pet let kasneje je iz energetike presedlal še na županovanje, saj je postal prvi mož glavnega mesta Tbilisija, na tem položaju pa je še danes, potem ko so mu volilci lani zaupali že tretji mandat. »Vodenje mesta je kot branjenje v nogometu: če za sekundo izgubiš zbranost, dobiš gol,« je povezavo z nogometom našel tudi pri vlogi župana.
Rakete ne moreš nokavtirati
S podobno vlogo, a v zadnjih letih še bistveno težjo, se medtem spopada nekdanji boksarski šampion Vitalij Kličko, župan Kijeva. »Dr. Železna pest« (dr. Ironfist), kot so mu rekli, je bil večkratni svetovni prvak v težki kategoriji v različnih organizacijah, ko je leta 2014 postal župan ukrajinske prestolnice, pa si zagotovo ni predstavljal, kaj ga bo v tej vlogi čakalo. Ko je Rusija leta 2022 napadla Ukrajino, je postal eden glavnih obrazov ukrajinskega odpora, spal je v zakloniščih in vsak dan hodil po razrušenih ulicah, zato so ga celo njegovi kritiki, ki so mu pred vojno očitali premalo boja proti korupciji, začeli spoštovati. »Pri boksu je bilo vse lažje, tu pa moj nasprotnik ni človek, ampak je raketa. In rakete ne moreš nokavtirati,« je med drugim povedal v intervjuju za The Washington Post.
Medtem ko je Kličko branil Kijev, je na drugi strani sveta še en nekdanji boksarski velikan Manny Pacquiao na Filipinih bil povsem drugačne bitke. Osemkratni svetovni prvak, ki je nekoč kot najstnik prodajal krofe na ulicah filipinskega mesta General Santos, je leta 2010 v politiko najprej vstopil kot kongresnik, nato leta 2016 kot senator, leta 2022 pa je kandidiral celo za predsednika – a izgubil. »Boks je lahek. Politika pa je prava vojna izčrpavanja. V boksu sodnik vsaj prekine boj,« je nekoč povedal v intervjuju za ESPN, sicer pa je znan tudi po zelo nestrpnih izjavah, kot je bil tista za CNN Philippines leta 2016, ki je odjeknila kot bomba. »Živali so boljše od homoseksualcev, ker so sposobne ločiti samca od samice,« je namreč dejal. Kasneje se je sicer opravičil, a je vseeno ostro nasprotoval morebitnim porokam istospolnih partnerjev. Kljub temu ga revni na Filipinih še vedno obožujejo, saj se je vseskozi zavzemal za gradnjo socialnih stanovanj in bolj dostopno zdravstvo.
Primeri tudi pri nas
Pri zgodbi o športnikih v politiki je skoraj treba omeniti še Evropejca, ki mu je uspelo v ZDA. To je avstrijski hrust Arnold Schwarzenegger, ki je najprej postal večkratni Mr. Olympia, kar je največji dosežek v bodybuildingu, nato pa eden največjih hollywoodskih zvezdnikov, kar mu je bržčas tudi odprlo vrata v politiko. Leta 2003 je tako kot kandidat republikanske stranke, ki pa je bil znan po zmernih nazorih, postal guverner Kalifornije, ki se je takrat utapljala v dolgovih. »Ni mi treba biti politik. Moram biti reševalec problemov. In odpravil bom primanjkljaj,« je takrat napovedal za Los Angeles Times. No, primanjkljaja ni odpravil, ga je pa zmanjšal in se po dveh mandatih poslovil z izjavo: »Biti guverner je kot biti kaskader – velikokrat te udarijo, a ti vsaj plačajo za modrice.«
Morda manj znan, a prav tako zanimiv primer prihaja iz Češke. Roman Šebrle je bil leta 2004 olimpijski zmagovalec v deseteroboju na igrah v Atenah, leta 2013 pa je bil izvoljen v češki senat (zgornji dom parlamenta). Sicer ni zasedel najvišjih funkcij, a je zanimiv zato, ker je politiko jemal resno – ni se ukvarjal s samoreklamo, ampak z zakoni. »Deseteroboj me je naučil, da moraš biti dober v desetih stvareh hkrati. V senatu potrebuješ isto, če ne še več,« je dejal za Czech Radio.
Ko že omenjamo parlament, omenimo še slovenskega. Vanj so bili namreč med drugimi že izvoljeni nekdanji vrhunski športniki Alenka Bikar, Peter Vilfan, Gregor Židan in Dejan Zavec.
