»Zmaga Luiza Inacia Lule da Silve na predsedniških volitvah v Braziliji je udarec za načrt Donalda Trumpa za zahodno poloblo. Ameriški predsednik je upal, da se bo še bolj povezal s klientskimi južnoameriškimi državami, ki posnemajo njegov način poslovanja in vladanja s trdo roko. Ta načrt, ki se je zdel uresničljiv do volitev v Braziliji, je zdaj v razsulu,« v svojem članku z naslovom »Lula je ubil Donroejevo doktrino« ugotavlja Jeremy Adelman, kanadski zgodovinar in politični ekonomist, ki kot profesor, specializiran za Južno Ameriko, deluje na Univerzi v Cambridgeu.
Val se je ustavil
Ameriški odmik od preostalega sveta in umik v nekakšno trdnjavo zahodne poloble, ki jo bo lažje nadzorovati, je ameriška želja že od zgodnjega 19. stoletja. Poimenovali so jo Monroejeva doktrina, saj jo je leta 1823 izrekel takratni ameriški predsednik James Monroe, da bi Evropejce posvaril pred vmešavanjem v obe Ameriki. Doktrina se je ponovno uveljavila po letu 1890 med ameriško vojno proti Španiji, nato pa se je projekt medameriškega povezovanja umaknil v zaodrje, dokler ga Trump ni ponovno oživil.
»Če bi se Brazilija premaknila z leve na desno, bi rezultati volitev v tej regiji za Trumpa v nasprotju z njegovimi polomi v drugih delih sveta pomenili čudovito leto (annus mirabilis). Ugrabitev venezuelskega predsednika Nicolasa Madura na začetku leta je Trumpu položila v roke še eno državo, potem ko je na volitvah v Čilu prevzel oblast skrajno desni kandidat Jose Antonio Kast, čigar oče je bil nacistični poročnik v Wehrmachtu. Nato je v Kolumbiji zmagal Abelardo de la Espriella, še en desničarski kandidat, ki ga podpira Trump. Po teh zmagah se izkušeni Trumpovi zavezniki, kot sta Nayib Bukele iz Salvadorja in Javier Milei iz Argentine, niso več zdeli osamljeni čudaki. Zmaga skrajno desnega Flavia Bolsonara v Braziliji bi pomenila skoraj popolno zmago za Trumpove pajdaše južno od Mehike,« v članku za Project Syndicate našteva Adelman.
Stara doktrina, ki so jo po imenu sedanjega ameriškega predsednika malce posodobili in preimenovali v Donroejevo, je znova zaživela novembra lani, ko je nacionalna varnostna strategija Trumpove administracije pozvala k preusmeritvi interesov ZDA na zahodno poloblo. »Hitro je sledila operacija, v kateri so ameriške sile ugrabile Madura in njegovi naslednici v Caracasu dovolile podeliti ameriškemu podjetju nove stoletne koncesije nad 17 naftnimi polji s 65 milijardami sodčkov dokazanih zalog. Marca je Bela hiša še okrepila prizadevanja za povezovanje z ustanovitvijo koalicije proti kartelom Amerike, olepševalno poimenovano Ščit Amerik (Shield of the Americas) in uradno usmerjeno v boj proti trgovini z drogami in organiziranemu kriminalu,« razlaga Adelman, ki dodaja, da je bilo to povezovanje z 12 južnoameriškimi voditelji, ki so mu nazdravili v Trumpovem golf klubu, poleg boja proti kartelom in upornikom v resnici usmerjeno tudi proti tujim »vmešavanjem na polobli«, zlasti Kitajske. Trump je varnost na polobli mimogrede povezal še s svojimi napadi na Iran.
Razlogi za povezovanje
»Ščit je bil več kot le varnostni pakt. Pogajalci so po srečanju mahali z dogovori o venezuelskih pogodbah za zlato ter za nafto in minerale iz Čila, ugodnih za ameriška podjetja. Komercialni namen je postal uraden konec septembra, ko so podpisniki k poslanstvu ščita dodali še 'gospodarsko sodelovanje', 'preverjanje naložb', varnost 'mineralne dobavne verige' in 'predpise o zaupanja vrednih dobaviteljih za digitalno infrastrukturo'. Medtem so ameriški veleposlaniki v Buenos Airesu in Santiagu sprožili regionalne spore. Brandon Judd, ki je zdaj Trumpov odposlanec v Čilu, je javno podvomil o suverenosti gostiteljske države nad Magellanovim prelivom, bedni spori v Beli hiši potekajo tudi glede venezuelskega plena,« na prikrite umazane podrobnosti varnostnega povezovanja opozarja kanadski zgodovinar in ekonomist, ki pravi, da kljub navdušenju ducata desničarskih voditeljev nad varnostnim povezovanjem z ZDA ostajajo zelo vprašljivi gospodarski učinki takšne koalicije, saj sta si sever in jug poloble gospodarsko že preveč oddaljena. Od leta 2000 namreč glavni izvozni trg Latinske Amerike niso več ZDA, ampak Kitajska. Ta zdaj kupuje približno 28 odstotkov južnoameriškega izvoza, kar močno presega le še 16-odstotni ameriški delež.
»Ščit Amerik nikoli ni obravnaval tega, kaj regija resnično potrebuje. Najpomembnejša naloga njenih skrajno desnih voditeljev bi morala biti, da svoje države izvlečejo iz proizvodnega zastoja. V prvi četrtini 21. stoletja je produktivnost dela rasla za manj kot 0,9 odstotka na leto, ravni dolga pa so se v Latinski Ameriki močno povečale … Približno 3,5 odstotka regionalnega BDP se porabi za servisiranje javnega dolga, kar je osupljiv znesek, ki zmanjšuje naložbe v javne dobrine in socialne storitve. V Ščitu ni ničesar, kar bi latinskoameriškim partnerjem pomagalo iz te razvade. Brazilski predsednik Lula ima zagotovo veliko dela pred seboj, saj se sooča z enakimi osnovnimi izzivi. A ker je Trumpov veliki načrt za Ameriko v razsulu, bo to delo morda nekoliko lažje,« velike in daljnosežne posledice izida brazilskih volitev ocenjuje Adelman.
Poraženčev beg
Med prvimi kratkoročnimi posledicami teh volitev pa izstopa predvsem beg kandidata Flavia Bolsonara, ki je takoj po porazu skupaj z ženo in hčerkama zbežal v ZDA ter v nasprotju z lastno stranko še vedno ni priznal Lulove zmage, čeprav mednarodni opazovalci niso imeli pripomb k volilnemu izidu z 51,8 odstotka glasov za dosedanjega in novega predsednika. Petinštiridesetletni sin nekdanjega predsednika Jairja Bolsonara (ta ostaja v hišnem priporu zaradi poskusa državnega udara pred štirimi leti) je imel kar dober razlog za neslavni beg, saj ga preiskujejo zaradi domnevne korupcije in pranja denarja v povezavi s financiranjem biografskega filma o njegovem očetu, v katerem je nekdanjega predsednika upodobil ameriški igralec Jim Caviezel. Kljub Bolsonarovemu zanikanju so na dan prišli posnetki njegovega dogovarjanja o 24 milijonih dolarjev za financiranje filma z bankirjem, ki je že v priporu.
Lula, ki je kmalu po zmagi praznoval svoj 81. rojstni dan, je tekmečevo potezo označil za sramotno, ne pa presenetljivo. »Takšna pač je družina Bolsonaro. Brazilija je le njena druga domovina, prva pa so ZDA, ki jim vedno ližejo škornje in so tega že vajeni. Kdor skrivaj zbeži iz države, mora nekaj skrivati,« je dejal Lula. Vseeno brazilske oblasti pobeglega kandidata še niso označile za ubežnika, da jim ne bi bilo treba zaostrovati odnosov z ZDA z zahtevo po njegovi izročitvi.
Dokaj spravljiv je bil doslej tudi Trump, ki se je moral bolj posvečati kongresnim volitvam v ZDA in se ni pridružil trditvam Bolsonara o nepoštenih volitvah v Braziliji. »Ne bom komentiral tega in se vpletal. So pa bile to gotovo zelo nenavadne volitve. Nisem se postavljal na nobeno stran. Oba poznam. Poznam Lulo, malo poznam tudi Flavia, njegovega očeta pa poznam zelo dobro. To so fini ljudje,« je bil v svojih izjavah precej zadržan in verjetno ne povsem iskren ameriški predsednik.
Vzroki za preobrat
Medtem pa v Braziliji in po svetu še vedno razpravljajo, kaj je bilo najbolj zaslužno za velik preobrat v drugem krogu volitev in zmago za 4,4 milijona glasov, potem ko je imel v prvem krogu Bolsonaro več kot dva milijona glasov prednosti. Večina poznavalcev poudarja pomen lastne mobilizacije civilne družbe in zlasti študentov, ki so se z množičnimi protesti uprli možnosti zdrsa pod večji ameriški vpliv, poleg bolj prepričljivega nastopa v zadnjih TV-soočenjih pa poudarjajo tudi pomen Lulovega pristanka, da za nagovarjanje volilcev končno začne uporabljati družbena omrežja in mobilni telefon, ki ga med prvim krogom volitve sploh še ni imel.
Svojo vlogo naj bi odigrali tudi rumeni dresi brazilske nogometne reprezentance, saj je vodja Lulove volilne strategije pozval njihove volilce, da na družabnih medijih objavljajo svoje fotografije v takih dresih in s prsti, oblikovanimi v črko L. Mnogi so se zlasti na omrežju whatsapp množično odzvali na ta poziv, tudi z utemeljitvijo, da naj si Bolsonarovi privrženci, ki so se dolgo radi kazali v barvah nacionalne zastave, zaradi kandidatove izrazite naklonjenosti ZDA tokrat raje nadenejo kar drese ameriške reprezentance.
