Nismo povsem prepričani, ampak zdi se nam, da je restavracija Jadro nekoč delovala na portoroški plaži, kjer so se ribam in morju, ki jih narekuje naziv lokala, pridružili tudi prestižni kosi mesa za 100 in več evrov na kilogram. Zdaj je v Jadru pri Vodnikovem spomeniku mesa zgolj za vzorec, je pa jasno, da jagenjčka za 135 evrov za kilogram ali tomahawka za 120 evrov nismo naročili. Hoteli smo jesti morsko večerjo, potem ko smo pri Jadru nekajkrat že bili na kosilu in ostali razočarani. Tudi zato, ker so na vhodu najavljali kosila po zmerni ceni, ki jih v resnici, kdove zakaj, niso imeli.
V času kosila praviloma ne pijemo vina, čeprav ima Jadro na vinski karti nekaj lepih buteljk, zato pa smo večerjo začeli s simpatično penino virgo brut (40 evrov) iz Kleti Brda in nadaljevali s chardonnayjem bagueri (39 evrov) iz istih prostorov na Dobrovem. Zdi se, da tako kakovostnega vina v prihodnosti ne bodo več točili, saj je bil osvežilni virgo zadnji v hladilnikih Jadra, zamenjali ga bodo z drugo penino. Tako so vsaj povedali v lokalu, v katerem je ena najbolj kontroverznih strank v zgodovini slovenske demokracije praznovala malce presenetljivo uvrstitev v državni zbor.
V vsakem primeru se, če je verjeti spletnim zapisom, v lokalu vse začne in konča pri kuharju in menda tudi lastniku Daliborju Milenkoviću, ki je deloval v Rusiji, Ukrajini, v Londonu, po vsej nekdanji Jugoslaviji in tudi v Sloveniji. Naše omizje ga je spoznalo po zelo dobri napolitanski pici, ki jo z ekipo streže v restavraciji Cucina na Celovški, a se zdi, da je tam bolj kos svoji nalogi kot nasproti tržnice, kjer je treba predvsem v nabavo sestavin investirati bistveno več kot pri picah.
Scenosled hladnih predjedi je logično enostaven, celo preveč, a bi se lahko izognili lososu. Ta že dolgo velja za ribo, ki na modernem jedilniku nima kaj početi, pri Jadru pa samo pri hladnih predjedeh pride na vrsto kar trikrat. Bliže našemu okusu je bil tatarec iz tune, mariniran s sezamovim oljem in podložen z rahlo avokadovo kremo. Še zanimivejši je bil karpačo dimljene tune, začinjen z mangom in omako terijaki. Ceni obeh jedi sta razmeroma visoki, 18,5 evra za precej majhno porcijo.
Serijo izrazito majhnih jedi nadaljujejo popečene kapesante s cvetačnim pirejem in omako belega tartufa. Zakaj ne gomolji, ampak njihova omaka, smo se vprašali in si odgovorili, da verjetno zato, ker je ceneje. Vseeno pa ta jed stane kar 22,5 evra. Še najobilnejša jed med predjedmi je hobotnica, ki je na jedilnem listu v lističih, na krožniku pa v večjih kosih, pri tem ji pomaga poenostavljena krompirjeva solata s čebulo. Osemindvajset evrov za takšen krožnik je enostavno zelo visoka cena. Še posebno, ker so namesto prtičkov iz blaga na mizi papirnate serviete najnižje kategorije.
Jadro ima v jedilnici velikansko skrinjo, ki bruha ledene kocke, na katerih ribe mirno čakajo na prave in, kot se je pozneje izkazalo, premožne kupce. Romb (imeli so še brancine), ki so ga izvlekli iz ledu, je pečen s krompirčkom in zelenjavo, dva odrasla jedca pa je stal 134 evrov ali natančno 67 evrov na osebo, kar je celo v Monte Carlu ali v Benetkah veliko. Ni kaj, riba je bila prav pečena in okusna, a brez vsakih posebnosti.
Manj so ugajali kalamari z žara na kupu krompirja z blitvo, ki jim dodajo tatarsko omako. Škoda, da ne nabavljajo jadranskih, je pa cena res drobnih primerkov vseeno nemajhnih 21 evrov. Še najbolj smiselna odločitev so se zdele testenine, izbrali so orecchiette, z gamberi, ki so jih prav tako bolj skopo odmerili.
Vse sladice v ponudbi stanejo po osem evrov in naročili smo vse tri: v Ljubljani že povsem udomačeno baskovsko skutino torto, ki ji dodajo jagodni kompot, minimalistični creme brulee in čokoladni fondant, obdan s karamelo in vaniljevim sladoledom. Na koncu smo si vseeno prislužili nagrado za vztrajnost: prinesli so neprizanesljivo zlato hruško, močno sadno žganje, ki je menda značilno za prijateljsko Republiko Srbsko.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si
