Razvajen z ležernostjo Jadranskega morja sem pred leti stopil na kalifornijsko obalo. Obalna straža (Baywatch) je bila tedaj še dokaj priljubljena televizijska serija. Namesto skoraj erotičnih prizorov manekenk in manekenov med tekom sem naletel na sila neprivlačno gmoto – peno, ki jo je z vsakim valom naplavljalo na obalo. V hipu sem se odločil, da me ta nesnažni ocean ne bo srečal od blizu.
Kot kaže, sem bil v zmoti. Pena, ki jo številni povezujejo z onesnaženjem ali izpusti odplak, je v resnici povsem naravna posledica kombinacije alg in vremenskih razmer. Opazimo pa jo lahko po vsem svetu.
Vse se začne z algami in njihovim cvetenjem. Ko ta razcvet odmre, za seboj pusti rjavkasto plast organskega materiala s surfaktantnimi lastnostmi, ki – podobno kot milo – zmanjšuje površinsko napetost vode. Ko se na območju, bogatem z naravnimi surfaktanti, pojavijo valovi, se voda začne mešati, s tem pa se vzdolž obale ustvari rumenkastorjava pena.
Morska pena morda res deluje nenavadno in neprivlačno, včasih lahko ima tudi neprijeten vonj in zato še bolj okrepi vtis, da gre za onesnaženje. Vendar je v večini primerov povsem naraven pojav. Previdnost je smiselna le, kadar pena nastane zaradi cvetenja strupenih vrst alg, saj lahko takrat koncentrirani toksini v zraku dražijo dihala in oči – v vseh drugih primerih pa gre le za bujno in malce neestetsko igro oceanske narave.
