Tako na Mednarodni vesoljski postaji (MVP) kot na kitajski vesoljski postaji Tiangong že nekaj časa potekajo različni znanstveni eksperimenti, ki bi jih še pred desetletjem bolj povezovali s futurističnim kmetijstvom ali laboratorijem kakšne avantgardne restavracije, saj astronavti, kozmonavti in tajkonavti tam zgoraj gojijo zelenjavo, pšenico in riž, fermentirajo miso, preučujejo vino, tiskajo meso in raziskujejo mikroorganizme. Gojenje rastlin v vesolju tako ni več le znanstvena fantastika, temveč realnost.
Na MVP so se resnejši poskusi z gojenjem rastlin začeli leta 2014 s sistemom pridelave zelenjave, ki so mu nadeli ime Veggie, razvila pa ga je Nasa. Gre za rastlinjak, velik kot manjši kovček, v katerem na rastnih blazinah z LED-osvetlitvijo in pod nadzorovanimi pogoji lahko hkrati raste šest rastlin. Na MVP so najprej začeli pridelovati solato, ki so se ji kasneje pridružile še japonska gorčica, kitajsko zelje, navadno zelje, redkev in celo cvetje, kot so cinije. Za prvi pobrani pridelek v vesolju velja rdeča romanska solata, ki jo je mednarodna ekipa leta 2015 po opravljenih temeljitih testih tudi s slastjo pojedla. Eksperiment je pokazal, da mikrogravitacija vpliva na rastlinske hormone, zato so nekatere rastline v orbiti razvile povsem drugačne vzorce razvoja kot na Zemlji, pa tudi to, da to rastlinje ne predstavlja zgolj potencialne hrane, temveč je hkrati močan del psihološke podpore prebivalcem na vesoljskih postajah, saj so po vrnitvi vsi v en glas trdili, da jim je stik z rastlinami pričaral najbolj »zemeljsko« izkušnjo v vesoljskem stvarstvu in da ta deluje terapevtsko za dobro počutje.
Vesoljski terroir
Leta 2017 so na MVP poslali že bistveno naprednejšo komoro Advanced Plant Habitat (APH), veliko kot manjši hladilnik, in v njej leta 2021 prvič utrgali plod čili paprike numex española improved, vzgojene v vesolju, kar je bil neizpodbiten dokaz, da lahko rastlina tudi v breztežnostnem prostoru zaključi celoten razvojni cikel, torej od semena do ploda. V čast temu posebnemu dogodku je posadka organizirala »space taco night« oziroma vesoljski večer s takosi, saj je del pridelka, ki ni šel za znanstvene analize, romal neposredno v malico astronavtov. Američanka Megan McArthur je pripravila takose, v katere je natlačila govedino, rehidriran paradižnik, artičoke in sveže nabrane čilije.
Tudi na kitajskem vesoljskem ozemlju Tiangong imajo lastne napredne sisteme za gojenje rastlin. Tajkonavti že uspešno gojijo solato, kitajsko zelje, zeleno čebulo, češnjeve paradižnike, sladki krompir in druge vrste. Februarja letos so med praznovanjem kitajskega novega leta pobrali bogat pridelek češnjevih paradižnikov, pridelanih v aeroponičnem sistemu, kar pomeni, da so korenine v zraku, hranila pa jim dovajajo v obliki vodne meglice. Majhen korak za človeka, a velik za človeštvo je bil tudi dan, ko so v enem izmed modulov uspešno poželi prvo letino riža, ki so ga Kitajci – tako kot konkurenti na MVP paprike – vzgojili iz semen.
Za enega bolj revolucionarnih projektov, kar zadeva gastronomijo v kozmosu, velja fermentacija japonskega misa. Lani je skupina raziskovalcev z Massachusetts Institute of Technology (MIT) in Tehnične univerze Danske (DTU) na MVP fermentirala miso, poskus pa je pokazal, da fermentacija v vesolju ni le mogoča, ampak da se v vesolju ustvarijo povsem drugačne senzorične lastnosti, saj je njihov miso v mikrogravitaciji razvil veliko bolj pražene in oreškaste note ter drugačno mikrobno sestavo in kemično strukturo arom kot pa na Zemlji. Prav zaradi tega odkritja so raziskovalci začeli uporabljati izraz space terroir oziroma vesoljski terroir, ker tamkajšnje okolje samo po sebi ustvarja posebne okuse.
Hrana iz 3D-tiskalnikov
Dokaz, da se v nebesnem svodu lahko marsikaj spremeni na boljše, so predočili še po koncu projekta Mission WISE (Vitis Vinum in Spatium Experimentia), ki ga je izvedlo francosko podjetje Space Cargo Unlimited. Na MVP so poslali ducat steklenic znamenitega vina iz vinske hiše Petrus iz Bordeauxa letnika 2000 ter 320 poganjkov vinske trte. Cilj vesoljske vinske misije sicer ni bil ustvariti najdražje vino na svetu, čeprav je kasneje prav to postalo eden od glavnih medijskih učinkov, temveč raziskati, kako mikrogravitacija in kozmično sevanje vplivata na staranje vina ter biologijo vinske trte. Ko se je leta 2021 steklenica po 438 dneh na MVP srečno vrnila na Zemljo, je sledila ena najbolj nenavadnih degustacij v zgodovini vina. Skupina raziskovalcev Inštituta za znanosti o trti in vinu (ISVV) na Univerzi v Bordeauxu, okrepljena s profesionalnimi preizkuševalci vin, je primerjala vesoljski pétrus s sestrskimi steklenicami taistega letnika, ki so ostale na Zemlji. Kot je zapisala vinska kritičarka Jane Anson v reviji Decanter, je vino iz vesolja delovalo bolj razvito, mehkejše in je imelo drugačno aromatiko od zemeljske različice. Opisala je izrazitejše dimne note, več cvetličnih arom, mehkejšo taninsko strukturo ter občutek, da je vino dozorelo za eno do tri leta hitreje kot njegova zemeljska inačica. Pri vinskih trtah, ki so pripotovale nazaj iz vesolja, pa so zaznali znatne genetske spremembe in to, da se je trta pospešeno razvijala. A bolj kot o tem, da je imelo vino iz breztežnosti več cvetličnih arom, se je pisalo o dražbi in ceni, ki jo je steklenica vesoljskega petrusa dosegla. Običajna steklenica sicer že sama po sebi stane več tisoč evrov, na dražbi hiše Christie's leta 2021 pa je za vesoljski primerek oziroma paket, v katerem je bila poleg 438 dni staranega vina v vesolju še enaka zemeljska steklenica, skupaj s posebnim, po meri izdelanim kovčkom, kristalnimi kozarci, dekanterjem ter odpiračem iz meteorita, neznani kupec menda odštel okrogel milijon evrov. Sicer ni šlo za klasično javno dražbo, temveč zasebno, tako da prodaja ni potekala z javnim licitiranjem, identiteta kupca ni bila razkrita, prav tako pa ni bila uradno objavljena končna cena. Preostalih nekaj steklenic vesoljskega prestiža so odprli za razne degustacije, večina pa je ostala za nadaljnje raziskave in znanstvene analize.
Tudi pivovarji ne sedijo križem rok, kar zadeva možnost varjenja piva na bodočih kolonijah v našem osončju. Največji pivovarski gigant na svetu Anheuser-Busch, v okvir katerega spadajo blagovne znamke Budweiser, Beck's, Stella Artois in podobne, na MVP pošilja ječmen za raziskave piva, ki ga bodo nekoč varili na Marsu, kot so objavili pri Budweiserju, ki je nosilec projekta. V orbito so poslali približno dvajset ječmenovih semen, leto kasneje pa so na MVP že začeli raziskovati proces proizvodnje ječmenovega sladu, glavne sestavine za varjenje piva. Prav tako futurističen projekt so izvedli Izraelci in Rusi leta 2019. Izraelsko podjetje Aleph Farms je v sodelovanju z ruskim podjetjem 3D Bioprinting Solutions na MVP vzgojilo laboratorijsko meso. Glavna ideja je bila v tem, da če bodo ljudje nekoč živeli na Marsu ali Luni, tam verjetno ne bodo mogli rediti živali, laboratorijsko meso pa se lahko proizvede z zelo malo vode, brez pašnikov in z bistveno manj prostora. Več podjetij prav tako razvija sisteme za 3D-tiskanje hrane, pri čemer so v kartušah beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, tiskalnik pa potem izdela posamezne jedi ali sestavine, kot so na primer špageti ali pica.
