Poslušanje glasbe različnim ljudem pomeni različno. Nekaterim gre za smrtno resno opravilo, ki zahteva rituale. Vklop platforme za pretočno glasbo, kaj šele youtuba, jim predstavlja svetoskrunstvo. Sodijo v isto kategorijo ljudi, ki menijo, da je treba testo za burek izdelati doma, in se križajo ob srečanju vsakega, ki je v trgovini kupil že sestavljeni računalnik.
Njihov prezir je sicer utemeljen. Si pa lahko ljudje včasih kljub temu privoščimo tudi kakšno bližnjico. Zato naj ne bo presenečenje, da obstajajo tudi avdiofili, ki sicer prisegajo na topel in pristen zvok vinilk, a se jim zvrti pred očmi že ob omembi vseh podrobnosti pravilne uporabe gramofona. To so ljudje, na katere je pomislil Sony, ko je razvil gramofon PS-LX3BT.
Gramofon s povezavo bluetooth
Gre za dokaj minimalističen in tudi zelo prenosen gramofon. Ne računajte sicer, da ga boste nosili s seboj na plažo, je pa vseeno presenetljivo lahek. Tehta vsega 3,5 kilograma. V teoriji bi ga brez težav prestavljali iz sobe v sobo, čeprav je to po svoje povsem odveč. Poleg žične povezave namreč ponuja tudi brezžično prek bluetootha. To omogoča marsikaj. Predvsem to, da gramofon varno čepi v sobi, kjer imate sicer spravljene vinilke. Glasba pa vam kljub temu sledi po domu. Lahko prek brezžičnih slušalk ali pa prek brezžičnih zvočnikov.
Zaradi tega je toliko bolj razumljivo, zakaj Sony pri snovanju PS-LX3BT ni pretiraval s kakšnimi odbitimi oblikovalskimi gestami. Preproste linije, preprosta temno siva barva in preprosta zasnova gumbov. Gramofon je seveda opremljen še s prozornim plastičnim pokrovom za zaščito pred prahom. Odpira in zapira se s pomočjo snemljivih tečajev.
Bi si pa želel malenkost daljši kabel za elektriko. Prav tako bi se Sony morda lahko potrudil s še malenkost bolj robustnimi gumbi. Glede gumba za zagon naprave, ki se skriva zadaj, pa smo deljenega mnenja. Ta lokacija prispeva k bolj čistemu dizajnu gramofona, hkrati pa lahko kdo gumb tudi spregleda.
Avtomatizacija, a tudi manj izbire
S tem se konča večina težav, ki jih bo imel uporabnik PS-LX3BT. Nobenega nastavljanja protiuteži za ročico in drugih pedantnih opravil, ki naježijo najbolj snobovske zagovornike analognega zvoka. PS-LX3BT preprosto odložiš na ravno podlago, na vrtljivo kovinsko ploščo položiš priloženo mehko podlago in pritisneš gumb start. Gramofon kar sam dvigne ročico in jo odloži na primernem mestu na plošči. Ko pritisneš stop, prav tako samodejno dvigne ročico in jo odloži na stojalu. Naslednji korak v razvoju bo nemara, da boš lahko predvajanje začel kar prek povezanega telefona.
Za zdaj je na samem gramofonu mogoče s fizičnimi gumbi uravnavati še velikost plošče. Podprte so 7-palčne in 12-palčne plošče. Na voljo sta tudi dve hitrosti – 33 ⅓ in 45 rotacij na minuto (RPM). Poslušanje prek bluetootha podpirata standardni kodek SBC in visokoločljivostni kodek aptx adaptive. Slednji omogoča glasbo do 24 bitov s frekvenco vzorčenja 96 kHz. Standardni zvok zgoščenk oziroma CD-jev je sicer 14 bitov/44,1 kHz.
Je pa velik del izkušnje seveda povezan z zvočnikom oziroma slušalkami, ki jih povežete na gramofon. Sam gramofon zvočnikov nima. Povezava prek bluetootha je dokaj enostavna. Zgolj pritisnete gumb za bluetooth v spodnjem levem kotu gramofona in naprava se bo povezala z bližnjim zvočnikom ali slušalkami, ki ste jih prav tako nastavili za povezovanje. Pri žičnih povezavah gramofon ponuja izhoda RCA in USB. Pri čemer je kabel RCA fizično pritrjen na gramofon.
Pri Sonyju niso pozabili na kvalitetne zvočnike. Zvok je bogat in agilen. Vsekakor dovolj za nekoga, ki želi poslušati vinilke, a iz tega ne želi delati znanosti.
Je pa treba pripomniti, da je gramofon PS-LX3BT poročen s Sonyjevimi gramofonskimi glavami. To pa je podatek, ki bo šel puristom morda še bolj v nos kot enostavnost uporabe. Glava je del gramofona, ki najbolj odločilno vpliva na kvaliteto in značaj zvoka. Zato gre tudi za del opreme, pri katerem imajo puristi radi izbiro. Če niste purist, pa je PS-LX3BT všečna naprava za vstop v svet vinilk in tudi cenovno relativno ugodna. Zanjo želijo okoli 300 evrov.
