Voditelj Andrej Geržina z oddajo Nedelja po domače na RTV Slovenija vsako nedeljo med 13.30 in 15. uro gledalce popelje v srce slovenskih krajev, kjer se prepletajo glasba, zgodbe in pristni odnosi. V pogovoru nam je razkril, zakaj je snemanje oddaje podobno veselici, kako ga vedno znova presenetijo domačini in zakaj verjame, da narodnozabavna glasba še danes povezuje ljudi. Zasebno pa ga najbolj izpolnjuje družinsko življenje, ki mu kljub hitremu televizijskemu tempu daje ravnovesje, mir in občutek, kaj v življenju zares šteje.
Kako bi opisali vzdušje v oddaji Nedelja po domače v primerjavi z drugimi projekti, ki ste jih vodili?
Tako ali tako je vsak projekt zgodba zase. Nedelja po domače pa je res nekaj posebnega. Predstavljajte si, da pridete v službo in nekaj ur pojete, ploskate ter spoznavate krajevne posebnosti in zanimivosti. Po snemanju smo vsi prijetno utrujeni – kot bi bil enkrat na teden na veselici.
Oddaja poteka v lokalnih gostiščih – kaj vas pri slovenskih lokalnih okoljih vedno znova preseneti?
Po dvanajstih posnetih oddajah me ne more nič več presenetiti – to si vedno znova rečem in vedno me kakšna stvar navduši. Ne da bi bil presenečen ali začuden, ampak je res dober občutek priti med domačine, jih sprejeti v »improviziranem« studiu, se pošaliti, spoznati kakšno osebno zgodbo. Ljudje se pogosto pred snemanjem precej odprejo in zaupajo stvari, ki jih običajno ne bi delili s tujcem v gostilni.
Ste med snemanjem odkrili tudi kaj novega ali nepričakovanega v zvezi z običaji in posebnostmi krajev?
Še pred snemanjem se vedno oborožim s podatki. Z razlogom, da bi bilo presenečenj čim manj. A vsega ne morem vedeti. Spominjam se, kako sem zardel v Dobovi (občina Brežice). Tam sem vso oddajo govoril o Pleteršnikovih ljudskih pevcih in nihče ni niti črhnil, da nekaj ni prav. No, na koncu so mi povedali, da se v resnici imenujejo Pletèršnikovi (s kratkim e na drugem samoglasniku) in ne Pléteršnikovi. Čeprav gre za spremembo naglašenega vokala, mi je bilo precej vroče. To je podobno, kot če bi vaše ime ali priimek izgovarjali drugače, kot ste ga sami vajeni.
Zakaj pa menite, da je danes pomembno dati prostor narodnozabavni in ljudski glasbi?
To je del našega DNK. Ljudje so ob tej glasbi odraščali, se zaljubljali in praznovali mejnike. Ni le melodija – je vez z jezikom in domovino. V svetu, ki postaja vse bolj globalen in neoseben, nam narodni melos daje občutek, da nekam pripadamo.
Se vam zdi, da takšne oddaje prispevajo k večji povezanosti med ljudmi?
V nasprotju s programi in oddajami, ki skoraj zahtevajo od mene, da se opredelim do nekoga, je to oddaja, ki ne gradi ograj in nikogar ne izloča ali črni.
Kako osebno doživljate narodnozabavno in ljudsko glasbo – jo poslušate tudi doma?
Vedno iščem fascinacijo. Slovenska ljudska pesem je pogosto otožna, včasih celo kruta, a v tej ranljivosti je njena lepota. Ko slišite čist, večglasen »narodni samospev«, kot temu pravi moj urednik, se čas ustavi. To so pravi zvočni biseri.
Kaj se običajno pri vas posluša ob nedeljskem kosilu?
V času kosila nimamo prižganega televizorja ali radia. Nimamo te navade.
Kdo pa pri vas običajno pripravi nedeljsko kosilo? Za kaj ste zadolženi vi?
Pri nas kosilo pripravlja partnerica Urška. Ko nje ni, pa se z otrokoma povabimo na kosilo k mami. Zakaj je tako? Ko sem nazadnje poskusil sam skuhati nedeljsko govejo juho, je bila tako »posebna«, da so me vsi vprašali, ali sem vodo zajel iz Drave. Od takrat sem varno omejen na pripravo mize in točenje pijače.
O čem najpogosteje teče beseda ob družinski mizi?
Zadnje leto se veliko stvari vrti okoli psa. Naš kokeršpanjel je prepričan, da je on tisti, ki vodi našo »oddajo« doma. Vsako kosilo je zanj avdicija za najbolj lačnega člana družine.
Vam uspeva najti ravnovesje med televizijskim tempom in družinskim življenjem?
Zadnje mesece mi ne uspeva najbolje. Tudi ko pridem iz službe, sedem pred računalnik in nadaljujem delo. Doma me čaka še kup nedokončanih opravil. K sreči so dnevi dolgi in družina razumevajoča. Sicer bi se mi slabo pisalo. Res sem jim hvaležen za podporo. Vedo, kdaj potrebujem njihovo družbo in kdaj mir, da lahko opravim najnujnejše stvari. Kljub zasedenosti najdemo čas za to, da smo skupaj, da se pogovarjamo o stvareh, ki nas tarejo in veselijo. Mislim, da je čas, ki ga prebijemo skupaj, najpomembnejši. Pa ni nujno, da vedno kaj počnemo. Včasih je že dovolj, da smo si blizu.
Kaj vas kot očeta najbolj izpolnjuje?
Da sem zraven, ko otroka odraščata. Da opazujem vse te spremembe, ki se dogajajo v mladih ljudeh. Smeh, solze, sreča ob uspehu in žalost ob razočaranju. Vse to je del resničnega življenja. Moja vloga pa je, da sem takrat ob njiju in ju po najboljših močeh potolažim ali usmerim. Najraje gremo skupaj na vikend na Dolenjsko, kjer popolnoma zamenjamo ritem vsakdana.
V prostem času radi vzamete v roke tudi kitaro – kakšna glasba vam je najbližje in kdaj najraje zapojete?
V zadnjem obdobju sem kitaro zamenjal za klavir oziroma sem se začel učiti igranja na klavir. Najraje pa zapojem v glasni družbi, ker se težje sliši netočnost.
Znano je, da vas zanima tudi vesolje – od kod ta fascinacija nad astronomijo in tehnologijo?
Astronomija me je začela zanimati pred desetimi leti, ko je SpaceX začel preizkušati zmogljive rakete. Potem me je posrkalo še globlje v vesolje. Danes me navdušujejo fotografije iz vesolja, ki jih naredi teleskop Jamesa Webba, sam pa najraje opazujem komete, ki zajadrajo v bližino Zemlje, galaksije, meglice. V bistvu ne potrebuješ veliko. Samo jasno noč. Če si želiš cirkus na nebu, pa je dovolj že teleskop. Majhen korak za človeka, a velik spektakel za oči.
Veliko Mariborčanov se zaradi dela ali ob študiju preseli v Ljubljano, vi pa ste ostali zvesti svojim koncem – zakaj?
Enostavno potrebujem stik z zemljo. Potrebujem mir, vonj po pokošeni travi in zvok žage ob sobotah. V Ljubljani bi se verjetno počutil kot riba na suhem. Tukaj imam zasebnost in prostor, kjer se glava lahko napolni in spočije.
