Jesen v Slovenijo prinese romantične barve, nižje temperature, pa tudi prav poseben vonj in okus. V mislih imamo opojno, rahlo dimljeno in sladkobno aromo. Kostanj! Pravi kostanj, v katerem bomo lahko uživali te dni, je del jesenske nostalgije, ki jo poznajo generacije. Je pa tudi, mimogrede, preživeli bojevnik naših gozdov. Njegova zgodba je namreč bolj zanimiva, kot bi nemara mislili. Naslednjič, ko se z njim sladkate, pomislite tudi na to.
Pri nas je kostanj obred. Ko se listje obarva v odtenke bakra in zlata, si obujemo blatne čevlje ali škornje, iz kleti potegnemo pleteno košaro, po možnosti podedovano še od starih staršev, in jo mahnemo v hrib. Pri tem obredu gre za nabiranje kostanja, pregovarjanje o tem, kdo je našel največjega, in celo tisto značilno zbadanje bodičastih konic v prste, ki je kot nekakšen preizkus, ali si res upamo seči po njem. Vsaka družina pozna tisti svoj skrivni kotiček v gozdu, ki ga varuje kot največjo skrivnost.
Ponekod je nabiranje in uživanje plodov pravi praznik. V Vitovljah bodo imeli oktobra letos že 30. praznik kostanja. Janče so postale skorajda sinonim za kostanj, na Gorenjskem se kostanju poklonijo v Besnici. In še bi lahko naštevali.
Izbirčni gospod
Toda če morda mislite, da se ta mogočna, širokokrošnjata drevesa bohotijo v čisto vsakem gozdu, ne bi mogli biti dlje od resnice. Navadni oziroma pravi kostanj je v resnici izjemno izbirčen gospod, pravi botanični aristokrat, ki se ne bo zadovoljil s katero koli zaplato zemlje. Dr. Aljaž Medič, asistent na biotehniški fakulteti in priznani strokovnjak, ki se poglobljeno ukvarja z lupinarji, nam z nekaj besedami razbije predstavo, da kostanj najdemo povsod. »To ne drži. Kostanj zahteva bolj kislo zemljo, zato ga ne najdemo povsod,« je pojasnil. Njegovo rastišče je strogo določeno z geološko sestavo tal pod našimi nogami. Če so tla bazična, apnenčasta, se bo kostanj preprosto obrnil stran in usahnil. Zaradi specifičnih zahtev po kislosti tal ima kostanj v Sloveniji strogo omejeno rastišče, kar ga dela še toliko bolj dragocenega. Njegov habitat je kot zemljevid naravnih zakladov, ki ga določa geologija, ne pa naše želje.
Slovenski gozdni kostanj ima v sebi nekaj divjega, neukročenega in prvinskega. Ko jeseni obiščemo supermarkete, nas tam pogosto pričakajo ogromni, skorajda popolnoma simetrični plodovi, ki so videti, kot bi bili ustvarjeni v laboratoriju za estetiko hrane. Dr. Medič je opozoril na pomembno biološko in kulinarično razliko, ki jo pogosto spregledamo, ko te velikane zložimo na nakupovalni trak: »Kostanji, ki jih kupujemo v trgovinah, so običajno hibridnih sort. Vzgojeni so zato, da so odpornejši proti boleznim in seveda, da so plodovi večji in donosnejši.«
Toda tisti pravi gurmani in ljubitelji narave vedo, da velikost ni vse. »Kostanji, ki jih naberemo sami in jih najdemo v naših gozdovih, so pravi, avtohtoni evropski kostanj.«
Čeprav je morda nekoliko manjši in zamudnejši za lupljenje, ima v sebi tisto globoko prijetno sladkobo, bogato teksturo, ki se v ustih stopi v popolno jesensko harmonijo.
Njegova divja narava pa prinaša tudi zavedanje o minljivosti. Kostanj je med lupinarji namreč absolutni posebnež. Orehe, lešnike in mandlje poberemo, posušimo, pospravimo v temno klet ali shrambo in nanje pogosto pozabimo vse do velikonočne peke potic ali decembrskih piškotov.
Kostanja pa v nasprotju z drugimi lupinarji praviloma ne sušimo. Zato je njegov čas strogo omejen na zgolj dva, morda tri mesece v jeseni. Uživamo ga svežega, pečenega ali kuhanega. In prav ta bežnost mu daje tisti romantični čar. Zamudite tistih nekaj tednov in morali boste čakati celo dolgo, hladno zimo, cvetočo pomlad in vroče poletje, preden boste spet lahko okusili to sladkobo.
Manj pa je morda znano, da je kostanj v gozdovih tako rekoč na nenehni preizkušnji. Da je torej nekakšen privilegij, da ga še vedno lahko tako nabiramo. Dr. Tine Hauptman z oddelka za varstvo gozdov na Gozdarskem inštitutu Slovenije je povedal, da največji sovražnik pravega kostanja že dolgo ni več človek s sekiro, temveč mikroskopski napadalec iz tujine. Gre za zloveščega kostanjevega raka, ki ga povzroča tujerodna gliva z znanstvenim imenom Cryphonectria parasitica.
Huda bolezen
Zgodovina te bolezni se bere kot grozljivka o apokalipsi naravnega sveta. Ko je podobna gliva v začetku 20. stoletja zadela Severno Ameriko, je v nekaj desetletjih izbrisala skoraj vso populacijo mogočnega ameriškega kostanja. Drevesa, ki so nekoč obvladovala vzhodne gozdove ZDA, so bila zdesetkana v eni največjih ekoloških katastrof. Evropa je trepetala pred podobnim scenarijem.
»Kostanjev rak povzroča tujerodna gliva, ki je bila v Sloveniji ugotovljena že leta 1950,« je pojasnil dr. Hauptman. Posledice so bile hitro vidne. »Bolezen se je hitro razširila na vsa rastišča pravega kostanja pri nas. Domnevali so, da bo zaradi te neustavljive bolezni ta drevesna vrsta preprosto izginila iz naših gozdov.« Gozdarji so nemočno opazovali oranžna trosišča glive na razpokanem lubju in sušeče se veje, ki so kot okostnjaki molele v jesensko nebo.
Toda narava ima izjemen smisel za ironijo in iznajdljivost. Ko se je zdelo, da je upanje povsem izgubljeno, je rešitev prišla iz povsem nepričakovane smeri, in sicer v obliki nove bolezni. Pojavil se je naravni fenomen, ki rešuje naš kostanj in se strokovno imenuje hipovirulenca.
Dr. Hauptman je ta mikroskopski čudež opisal z besedami, da je gliva povzročiteljica kostanjevega raka dobila virusno bolezen. »Osebki glive, ki so okuženi s tem virusom, pa so postali precej manj škodljivi za svojega drevesnega gostitelja. Zaradi pojava hipovirulence se črni scenarij izumrtja ni zgodil in tako pravi kostanj še vedno uspeva v naših gozdovih.«
Patogen, ki ubija drevo, je sam postal žrtev virusa, ki mu je odvzel smrtonosno moč. Tako sta drevo in gliva sklenila nekakšno krhko biološko premirje. »Tudi danes je bolezen prisotna na celotnem območju razširjenosti pravega kostanja,« je še dodal dr. Hauptman. »Njena jakost pa lokalno variira v odvisnosti od pogostosti te hipovirulence. Bolj ko je rešilni virus razširjen v populaciji glive C. parasitica, manjši je dejanski vpliv bolezni na drevo.«
Na gozdarskem inštitutu te procese pozorno spremljajo. Raziskovalci namreč opažajo zanimivo dinamiko. Na terenu najpogosteje odmirajo mlajši osebki kostanja, medtem ko stara, mogočna drevesa lahko z boleznijo živijo zelo dolgo, celo več desetletij. To se zgodi predvsem takrat, ko gre za okužbo s hipovirulentno obliko glive ali pa se agresivna, virulentna oblika na samem drevesu spremeni v šibkejšo.
Kot da spopad z rakom ni bil dovolj velika preizkušnja, pa je v novem tisočletju za pravi kostanj sledil nov šok. Leto 2007 je v naše gozdove prineslo novega sovražnika. Takrat je bila prvič odkrita kostanjeva šiškarica, Dryocosmus kuriphilus.
Ta na videz drobcen, vendar destruktiven škodljivi organizem (majhna osica, ki izhaja iz Azije) se je po besedah dr. Hauptmana z neverjetno hitrostjo razširil in močno namnožil na vseh rastiščih kostanja pri nas. Njen način napada je tak, da samica odloži jajčeca v popke drevesa, in ko se spomladi začnejo razvijati listi, se namesto normalnih poganjkov oblikujejo zadebelitve, tako imenovane šiške.
Z osico na šiške
»Jakost poškodb v obliki značilnih šišk, ki se oblikujejo na listih kostanja, vrhu poganjkov ali celo pri osnovi moških socvetij, je v prvih letih po vnosu v Slovenijo močno narasla,« se spominja dr. Hauptman. Drevesa, izčrpana od napadov, niso več cvetela, pridelek je drastično upadel, čebelarji so poročali o katastrofalnem izpadu kostanjevega medu.
Spet je bila potrebna rešitev. In tokrat je roko ponudil človek z metodo biološkega nadzora. Rešitev je slišala na ime Torymus sinensis, kar je še ena tujerodna, parazitoidna osica, naravni sovražnik šiškarice, ki so jo strokovnjaki načrtno vnesli v gozdove. Ta drobna »nindža« je začela odlagati svoja jajčeca neposredno v šiške, njene ličinke pa so nato požrle ličinke škodljivca. »Po vnosu naravnega sovražnika je jakost poškodb nato spet upadla,« potrjuje dr. Hauptman. Gre torej za uspešno biološko operacijo.
Vendar narava ni nikoli povsem mirna in ravnovesje stalno niha. Čeprav v zadnjih letih večjih poškodb v gozdovih nismo opazili in se je zdelo, da je šiškarica premagana, dr. Hauptman previdno opozarja na najnovejše podatke. Letos namreč ponovno poročajo o povečanem pojavu šišk na kostanjih. Do danes je bilo za leto 2026 v program Varstvo gozdov največ poročil o poškodbah zaradi kostanjeve šiškarice iz območnih enot zavoda za gozdove v Nazarjah, Ljubljani in Celju. Boj torej še ni povsem končan, naravna nihanja populacij napadalca in branilca pa so stalnica, ki zahteva nenehen nadzor strokovnjakov.
Ko boste torej naslednjič – morda ob mrzlem oktobrskem večeru – pred seboj na mizo, obloženo s starim časopisnim papirjem, stresli kup vročih, od žerjavice in saj črnih kostanjev, se za trenutek ustavite. In ko si boste rahlo opekli mrzle prste ob nerodnem lupljenju trde lupine in tiste grenke, kosmate notranje kožice, ko boste z rokami segli po toplem in sladkem jedru, pomislite na pot, ki jo je ta mali plod prehodil vse do vaše mize.
