Doma je pozdravila moža in otroke, si na glavo položila najprej svitek, nanj pleten koš ali plenjer in se peš odpravila v osrednjo Istro na večdnevno pot po vaseh nabirat jajca. Tudi po 300 jajc je ob dobri beri takole na glavi, zravnana in z rokami trdno v bokih za boljše ravnotežje, prinesla domov, jih razvrstila po velikosti ter se takoj odpravila naprej, v nasprotno smer, prodajat zbrana jajca v Trst.
»Glej, glej, prihajajo šavrinkice,« so kričali istrski otroci, ko so v daljavi zagledali, da se vasi približujejo šavrinske jajčarice. Ime, ki so jim ga dali v hrvaški Istri, šavrinke, je ostalo do danes. »Za Šavrinijo velja območje med Pregarsko planoto in Kraškim robom, šavrinka pa je postalo uveljavljeno ime za trgovko, ki se je ukvarjala s preprodajo jajc, čeprav se same jajčarice niso opredeljevale s tem imenom,« pravi etnologinja Tina Novak Pucer, muzejska svetnica v Pokrajinskem muzeju Koper.
Plenjer na glavo in pot pod noge
Ženske iz višjih predelov koprskega zaledja so v osrednjo Istro, danes hrvaško, pešačile že od konca 19. stoletja pa vse do sredine 20. stoletja. Istrske družine namreč zgolj s kmetovanjem niso zmogle preživeti in plačati davkov. Na nabiranje jajc v Istro, ki je trajalo dva ali tri dni, so se odpravile v vsakem vremenu, enkrat na teden. Navadno so pešačile v skupinah in se nato razkropile po zaselkih, kot so si razdelile teren. Najbolj podjetne so si lahko privoščile oslička. Imeti osla, bisage, plenjer in to šavrinsko obrt je pomenilo toliko, kot danes imeti mercedes, se je spominjala šavrinka Marija Franca v eni svojih avtobiografskih pripovedi Šavrinske zgodbe. Na oslu v bisagi med slamo je lahko tovorila tudi po tisoč jajc, še precej več kot v jerbasu na glavi. Najprej plast slame, nato plast jajc … in tako do vrha.
Z bero jajc so se šavrinke vrnile domov, jih razporedile po velikosti, znova natovorile in vzele pot pod noge v Trst, takrat največje ekonomsko središče v regiji, ali druga obalna mesta. Ko je prišla železnica, so si pot olajšale z vlakom, nekatere pa so se v Kopru vkrcale na parnik do Trsta. Jajca so v Trstu prodajale na trgih in tudi po hišah znanim strankam, najbolje pa je bilo skleniti dogovor s slaščičarnami, pekarnami ali trgovinami, ki so bile najboljši odjemalci.
Blagovna menjava
A s prodajo jajc se šavrinska obrt ne konča. »Z denarjem od jajc so šavrinke v Trstu nakupile blago, ki so jim ga ljudje naročili: platno, sukanec, tobak, petrolej, sladkor, olje, testenine, sol, milo, riž … To blago so prinesle strankam v hrvaško Istro ob naslednjem prihodu. Potekala je blagovna menjava, plačilno sredstvo so bila jajca, le redkokdaj so plačevali z denarjem,« opisuje Tina Novak Pucer. V eni od raziskav lahko izvemo, da so bila leta 1936 štiri jajca vredna toliko kot škatlica cigaret.
Jajčarice so prehodile dolge poti, vse do Buzeta, Motovuna, Pazina, vasi pod Učko in Limskega kanala … Tudi po 150 kilometrov so naredile na svoji krožni poti. »Na domačijah v Istri so jim ponudili hrano in prenočišče na senikih in v hlevih ter poskrbeli tudi za osličke. To so poravnali z blagom, ki so jim ga prinesle iz Trsta,« pravi etnologinja.
Na fotografijah šavrink izstopa tradicionalna istrska noša s širokim krilom, kamižotom, čipkami in ruto, ki pa je bila takrat vsakdanje žensko oblačilo. A pozornosti niso vzbujale samo z videzom, ampak tudi s svojim nastopom. Veljale so za ponosne, podjetne, odrezave in »dovzetne za mestne novotarije«, kot o šavrinkah našteje sociolog Bojan Baskar v študiji o šavrinski identiteti. »Prebivalci istrskih krajev so bili na prelomu v 20. stoletje še večinoma nepismeni, niti radia ni bilo, šavrinke pa so na svojih poteh v Trst tudi marsikaj izvedele in novice prinesle v Istro. Bile so posrednice med vaškim svetom in urbanimi mesti,« spomni Tina Novak Pucer.
Poudarja, da je bil pomen šavrinske obrti za ženske v tistem času predvsem v tem, da so s to pridobitno dejavnostjo pridobile samostojnost in ekonomsko neodvisnost: »Bile so prinašalke denarja v družino in prispevale nepogrešljiv delež k preživetju družine. S tem so pridobile družbeni status, čeprav je bil navzven moški še vedno pater familias.«
A ne gre pozabiti niti na temno plat, opozarja etnologinja. Šavrinke so bile veliko zdoma, zato so v domačih vaseh nekateri nanje gledali postrani. Otrokom so se za svojo odsotnost rade odkupile s kakšnim priboljškom, bombonom ali rogljičkom iz Trsta.
Šavrinska obrt se je prenašala iz roda v rod. »None, mame, tašče so dejavnost prenašale naprej. V to obrt so začeli vpeljevati že trinajst- ali štirinajstletna dekleta, da so jim kasneje predale svoje stranke po istrskih zaselkih in v Trstu. Predvsem so se morale naučiti odločnega pogajanja za ceno jajc. Trdo glihat, pošteno plačat, je bilo glavno navodilo, kot je v svojih spominih zapisala šavrinka Marija Franca. Po pripovedovanjih je med šavrinkami vladala zelo močna solidarnost, vedno so si pomagale med seboj,« pravi Tina Novak Pucer, avtorica študije o potovanjih in trgovini šavrink.
Poleg jajčaric so med obema vojnama v Trst začele hoditi tudi mlekarice in krušarice, prodajali pa so tudi meso in zelenjavo. Tako se je pojem šavrinka razširil še na druge prodajalke. A izvirno je bila šavrinka nabiralka in prodajalka jajc.
Šavrinka kot blagovna znamka
Nekdanje jajčarice danes niso več žive. Nekaj časa so bile malce pozabljene, v 80. letih pa so pomen teh pogumnih žensk začeli odkrivati etnologi. »Najstarejša upodobitev 'šavrinke iz Koprščine' je fotografija iz leta 1890, avtorja Josipa Ptašinskega, ki jo hrani Hrvaška akademija znanosti in umetnosti. O tej pridobitni dejavnosti, ki ji rečemo šavrinska obrt, imamo predvsem ustna pričevanja nekdanjih jajčaric, oprijemljivih pisnih virov pa ni,« pojasni Tina Novak Pucer.
V slovenski literaturi je njihovo usodo in edinstven značaj ovekovečil pisatelj Marjan Tomšič v svojem romanu Šavrinke. Danes tradicijo šavrink ohranjajo istrske folklorne skupine in kulturna društva s pripovedmi in prireditvami. Koprska občina jim je v Krkavčah nedavno posvetila Festival šavrink. Šavrinka je postala nekakšen simbol Istre in blagovna znamka.
