Utemeljitelj psihoanalitične šole v psihologiji in eden najpomembnejših mislecev 20. stoletja Sigmund Freud se je pod imenom Sigismund Schlomo Freud rodil na današnji dan leta 1856 v kraju Příbor, ki je bil takrat del Avstrijskega cesarstva. Njegove ideje so globoko zaznamovale psihologijo, medicino, umetnost (bil je recimo vzor Salvadorju Dalíju), literaturo in celo vsakdanji jezik.
Odraščal je na Dunaju, kjer je deloval večino življenja. Zaradi razraščajočega nacizma ga je leta 1938 zapustil in se preselil v London, kjer je umrl naslednje leto. Po izobrazbi je bil nevrolog, kmalu pa se je preusmeril v duševne motnje. Razvil je teorije o nezavednem, sanjah, otroški seksualnosti in notranjih konfliktih, denimo njegove skovanke so id, ego, superego. Med njegova najpomembnejša dela sodijo Interpretacija sanj, Totem in tabu, Nelagodje v kulturi. Leta 1930 je v Frankfurtu prejel Goethejevo nagrado za delo na področju psihologije.
Nadarjeni učenec
Freud se je rodil v judovski družini. Ko je bil star 21 let, si je spremenil ime v Sigmund. Bil je prvorojenec, imel je še tri brate in pet sester ter še starejše polbrate iz očetovega prejšnjega zakona. Že kot dijak je pokazal izjemno nadarjenost in marljivost, študiral je na medicinski fakulteti na Dunaju ter se poglabljal v filozofijo, psihologijo in zoologijo; diplomiral je kot doktor medicine. Malo se ve o njegovem zgodnjem delu, saj je kar dvakrat uničil svoje dokumente, leta 1885 in 1907. Poročen je bil z Martho Bernays, s katero sta imela šest otrok.
Leta 1882 je začel svojo zdravniško kariero v dunajski bolnišnici. Zanimala ga je možganska anatomija, med drugim učinek kokaina na možgane. Na to temo je leta 1884 izšla razprava z naslovom O koki, v kateri Freud hvali učinke kokaina pri zdravljenju depresije in impotence ter odvisnosti od morfija. Zaradi še drugih obsežnih raziskav so ga leta 1885 imenovali za univerzitetnega predavatelja nevropatologije. Veliko časa je preživel tudi v psihiatrični kliniki Theodorja Meynerta.
Leta 1886 je odprl zasebno ordinacijo za živčne motnje. Naslonil se je na teorije percepcije in introspekcije svojega nekdanjega profesorja filozofije Franza Brentana ter jih povezal s koncepti nezavednega in empatije, ki jih je slišal pri Theodorju Lippsu. V svoje metode dela je vključil tudi razmisleke Friedricha Nietzscheja, ki ga je rad bral že kot študent. Na njegovo intelektualno in moralno držo so nedvomno vplivale judovske korenine, ki jih je vpletel tudi v svoje psihoanalitične ideje, recimo racionalistične vrednote.
Freudova psihoanalitična šola
Svojo psihoanalitično šolo je zgradil na prepričanju, da podzavestni motivi naše duševnosti vplivajo na številne oblike našega vedenja. Najprej je začel uporabljati hipnozo kot eno od metod pomoči ljudem z duševnimi težavami. A se mu je zdela preveč mistična, zato jo je zamenjal za proste asociacije ter analizo sanj, kar danes imenujemo zdravljenje s pogovorom. Ta dva postopka sta postala osrednji del psihoanalize.
Nekje je nekdo zapisal, da Freudova iznajdba psihoanalize predstavlja enega od treh velikih udarcev človeškemu narcizmu. Prvega je zadal Kopernik, ki je dokazal, da Zemlja ni center vesolja, drugega Darwin, ko je odkril, da ima človek skupne prednike z opicami, zadnjega pa torej Freudova psihoanaliza, ko pravi, da človek ni več gospodar niti v lastni glavi, saj je tri četrtine delovanja nezavednega. Nezavedno je verjetno Freudova najbolj radikalna ideja; namreč da večina našega življenja poteka zunaj naše zavesti, v nezavednem pa so naši spomini, potlačene želje, travme, kar vpliva na naše obnašanje, in do njih lahko dostopamo le posredno, recimo skozi sanje.
V knjigi Interpretacija sanj Freud trdi, da so sanje kraljevska pot v nezavedno. Sanje imajo po njegovem manifestno vsebino, se pravi, kar vidiš, kot tudi latentno vsebino, se pravi, kar ima skriti pomen. Če recimo sanjaš, kako padaš, lahko to simbolizira izgubo nadzora ali strah. Poznejše kritike tem idejam so trdile, da so interpretacije sanj vedno zelo subjektivne in jih ni mogoče znanstveno preveriti.
Ojdipov kompleks, Eros in Tanatos
Ena Freudovih najbolj kontroverznih idej je bila teorija Ojdipovega kompleksa, ki govori o tem, da naj bi otrok čutil nezavedno željo do starša nasprotnega spola ter hkrati rivalstvo do starša istega spola, kar mora že zgodaj v otroštvu preseči, sicer se ne razvije v kompleksno in duševno zdravo osebnost. Večina sodobnih psihologov tega ne sprejema za znanstveno resnico.
Mu pa psihologi prikimavajo definiranje obrambnih mehanizmov, s katerimi se naša psiha brani pred bolečimi in travmatičnimi dogodki; mednje je uvrstil potlačitev, zanikanje, projekcijo in racionalizacijo. Nekoliko bolj so skeptični, kako je na tri dele razgradil strukturo osebnosti. Id predstavlja naše nagone, želje; ego pomeni realnost, ravnotežje; superego pa nam narekuje moralna pravila. Ta model se uporablja še danes, vendar bolj pogovorno kot pa znanstveno.
Freud je gledal na Boga kot na iluzijo, ki je osnovana na otroški čustveni potrebi po nadrejenem, nadnaravnem, mogočnem patriarhu, ki igra vlogo zaščitnika. Po njegovem je vera igrala tudi vlogo mediatorja, saj naj bi zatirala nasilje v zasebnem in javnem življenju ter blažila konflikte med življenjsko silo (Eros), se pravi voljo do življenja in voljo do ustvarjanja življenja, ter smrtnim instinktom (Tanatos), se pravi povrnitvijo živega stanja v neživo.
Freud je bil v svojih raziskovanjih c Ni uporabljal znanstvenih metod, veliko teorij je nastalo na podlagi njegovih interpretacij. Eden Freudovih največjih kritikov, filozof Karl Popper, je zato trdil, da psihoanaliza ni znanost, ker je ni mogoče falsificirati, in tega mnenja je še danes marsikdo, četudi je veda napredovala. Medtem pa Freudov kavč še naprej ostaja simbol psihoanalitične obravnave. Ta orientalski divan, prekrit s perzijskimi preprogami in blazinami, na katerem so pacienti ležali med terapijo, Freud pa je sedel za njihovo glavo, danes hranijo v Freud Museum London. Freud ga je odpeljal s sabo, ko je pobegnil z Dunaja, na njem pa so ležali številni ugledneži tistega časa, denimo skladatelj Gustav Mahler.
Freud je vse svoje življenje strastno rad kadil cigare kljub raku spodnje čeljusti. Verjel je, da s kajenjem krepi svojo sposobnost za delo. Po tridesetih operacijah čeljusti pa po letu dni v izgnanstvu Freud ni mogel več prenašati bolečin in se je v dogovoru s svojim zdravnikom odločil za smrt z morfijem.
