Pri 94 letih je Maria Kittl še vedno izjemen primer življenjske energije in neomajne volje. Nekdanja tiha pionirka ženskega plezanja, ki prihaja iz Bad Ischla, tudi danes ostaja aktivna in presenetljivo vitalna. Celo do te mere, da ji mnogi komaj verjamejo.
Spomini na strah in lakoto med drugo svetovno vojno so še danes živi, kot bi se zgodilo včeraj. Ob koncu vojne je imela 14 let. »Tega nočem nikoli več doživeti,« pravi odločno,stavek, ki ostaja pomembno opozorilo tudi za današnji čas. Kasneje, kot mlada učiteljica, je odkrila plezanje in z njim občutek svobode.
Od premaganih sten do velikih življenjskih preizkušenj
V času, ko so bile ženske v gorah redkost, je bila Maria Kittl ena najboljših plezalk svoje generacije, čeprav so dosežki žensk takrat pogosto ostajali spregledani. Premagovala je najtežje smeri, a še večje preizkušnje so jo čakale v življenju.
Na tragičen način je izgubila svojega edinega sina, starega 16 let, desetletja kasneje pa še moža Roberta. Prebolela je raka, doživela možgansko kap, prestala številne operacije in si po 90. letu zlomila kolk. Njeno srce danes deluje le še s 30 odstotki zmogljivosti. Vsak korak je naporen, kot nekoč vzpon na Kilimandžaro. Kljub vsemu pa nikoli ne jamra.
Vsak dan nov vzpon
Pleza še danes. Vsako jutro ob sedmih začne dan z vadbo, ki traja tudi do dve uri. Prvih deset minut boli, pravi, a nato je dan takoj lažji. Živi v svoji hiši, pred katero je parkiran njen majhen rdeč avto, in ostaja samostojna ter aktivna.
Njena življenjska filozofija je preprosta: imeti cilje in vsak dan narediti nekaj zanje. »Živeti v domu za ostarele in samo čakati na smrt? Ne, tega nočem. Želim dočakati sto let in še vedno plezati,« pravi.
Knjiga, ki ne sme ostati nenapisana
Njena zgodba je zdaj v nastajanju kot knjiga. Avtorji so z njo opravili že na stotine ur pogovorov, skupaj so plezali in raziskovali stare zapise, da bi ohranili njeno izjemno življenjsko pot. Kot so zapisali avtorji knjige, gre za projekt, ki presega osebno zgodbo. Je tudi opomin na zgodovino, vojno in neprecenljivo vrednost spominov. Avtorji poudarjajo, da takšne zgodbe pogosto izginejo, če jih ne zapišemo pravočasno. Zato želijo s podporo javnosti zagotoviti, da bo življenjska pot Marie Kittl ohranjena za prihodnje generacije.
